Ta blog je namenjen Janezu, specifičnemu Slovencu, ki živi v Sloveniji. Ne bi hotel posploševati o Slovencih. Pravim samo, da vsaka domneva o splošni entiteti imenovani Janez ne držijo za vse njegove dele. Obstajajo molekularne izjeme v tej splošni ideji o Janezu.

Janez živi v Ljubljani.
Janez je moralen in nikoli ni ubijal in nikoli ničesar ukradel. Seveda, Janez tudi voli in maha z zastavo, ko njegova država pošilja vojake v druge države, ki po možnosti ubijajo v njegovem imenu, ampak Janezova percepcija moralnosti je limitirana na radij 50km od njegove fizične eksistence; izven vida, izven uma.
Janez skrivno misli, da je vsaka smrt vredna njegovega udobja, ampak uči sočutje in ljubezen v družbenem sobivanju.
Janez je religiozen.

Janez redno bere knjige. Še več, lahko citira pasaže od različnih izvorov in to Janez vzame kot dokaz za njegovo intelektualno moč. Seveda Janez ne more priti do nobenega osebnega spoznanja razen če mu niso diktirana iz zunanjih izvorov. Janez ne pridobi prepričanja – on jih podeduje.
Janez zna citirati in pogosto pokaže svoje znanje z uporabo daljših besed in z omenjanjem znanih ljudi.
Janez izbljuva ideje tako kot to krava naredi s krmo.
Janez ne pozna razlike med znanjem in inteligenco.
Janez ne pozna niti razlike med znanjem in memoriranjem citatov … inteligenco pa meša s pojmom komolčarstva in spotikanja drugih, da sam pride do cilja, ki pritiče po zaslužnosti prijatelju, ob pojmu lucidnost pa itak pomisli na nov sirni namaz.
Janez svoj svet ne postavlja pod vprašaj. Nikoli ne podvomi o svoje percepcije in prepričanja.
Janez pokaže skepticizem samo na tržnicah in trgovinah, kjer dvomi, da je ta stvar res najcenejša. Janezov skepticizem se začne in konča v njegovi denarnici.
Janez ima etiko.
Ko hoče Janez formirati mnenje ne odpre oči svetu in njegovim izkušnjam, on odpre knjigo do oči drugih in njihovih izkušnjah.
Janez privzame kritične misli, ker ne zaupa svojemu umu.
Janez je prebrisan. Janez skrivno pozna njegovo kvaliteto uma.

Janez je poročen in ima otroke. Misli, da so njegovi geni tako dragoceni, da enostavno morajo biti ohranjeni za bodoče generacije. Janezova gentska kvaliteta se bo propagirala v večnost.
Janez uči svoje otroke, da bodo takšni kot Janez. Postali bodo eden izmed večih, deli neke veličastne celote, in to je njegov največji ideal s katerim se tolaži.
Janez sovraži biti različen. Všeč mu je udobnost in takojšnje vklapljanje.
Janez sovraži nasilje, še posebej, ko je usmerjeno proti njemu in njegovim potomcem.
Janez verjame v altruizem in sočutje večinoma zato, ker hoče zagotovitev, da mu bo to ponujeno, ko bo potreboval.
Janez je sebičen ampak je prepričan, da je dober.

Janez ima veliko. Janez je obilen zaradi produktov njegovega dela. Njegova definicija sreče se gradi okoli izdatnega bogatstva. Zato je nemogoče za Janeza, da ignorira svoje instinkte. Pogosto se hrani, tudi če ga bo to na koncu pokopalo. Janez ne more držati zaprtih ust. To je njegov dokaz, da je uspešen in vreden hvale in imitacije. Za Janeza je največji fižol dovolj dober nadomestek za prazno glavo.
Janez ima dober avto in velik dom. Janez verjame, da so stvari, ki jih poseduje, primer njegove vrednosti. Janez si olepšuje svoje življenje s simboli in nosi znamke hvale, da skrije votlo notranjost.
Janez živi svoje življenje v strahu, da bodo drugi ljudje odkrili njegovo notranjo skrivnost.
Razumem te, Janezi se bojijo tudi takšnih ljudi, kot sem jaz, in spretno podlo se jih trudijo odkrižat.

Janez računa na enakost. Res je, da je obilen, neumen in grd ampak zato ni nič manjvreden od ostalih; vsaj tako pravi. Janez verjame, da ga je že samo njegovo rojstvo naredilo vrednega spoštovanja in dostojanstva. Janez se roga vsem svojim nadrejenim. Išče stvari s katerimi bi jih lahko odstranil s položaja. Janez verjame, da ljubezen ne pride dlje od površine kože.
Janez živi v iluziji.
Janez nima rad, da se ga spomni kdo in kaj v resnici je. Vse, ki to naredijo obtoži cinizma in redukcionizma. Včasih jih obtoži posploševanja. Janez verjame, da si vsi vredni spoštovanja pa čeprav si ga niso zaslužili. To je zato, ker hoče zagotovitev, da ga bodo drugi spoštovali, ko bo na javnih prostorih govoril neumnosti. Janez podpira Demokracijo. Janez bere časopise in je dobro dezinformiran. Janez misli, da te že to, da te objavijo, naredi za zanesljiv izvor. Janez ne dvomi v ustanove njegove družbe, kulture, države, in religije.
Janeza je strah biti sam; nezmožen je stati osamljen.
Janez se pretvarja, da ga skrbi. Janez zato zelo težko sprejme, ko nekdo pokaže prezir do njega.

Janez verjame, da si zasluži večnost. Janez misli, da je njegova eksistenca tako pomembna za to vesolje, da mora biti za vekomaj ohranjena.
Janez verjame v Boga.
Janez brez problema pusti drugim, da ubijajo za njegovo korist, samo da se reši kakšen del njegovega sistema prepričanj.
Janez je usmiljen.

Janez rad drži ponosno držo in rad se rad pretvarja, še posebej samemu sebi.
Ampak ponoči, v svoji najgloblji recesiji biti Janez, intuitivno občuti svojega pravega sebe, svojo pravo vrednost s čimer mu raste obupanost in sram do samega sebe.
Sovraži vse, kar ga spominja na to tajno resnico. Prezira vse, ki v njegovo zavest prinašajo stvari, ki jih skriva, tudi od samega sebe.
Janez je slepa avtomatika, usojeni, da servira in umre v popolni podreditvi in ignoranci.
Janez bo živel ampak nikoli ne bo poznal življenja; obstajal bo ampak se nikoli ne bo zavedal svoje eksistence.
Janez bo upošteval pravila, poln bo spoštovanja, politično bo korekten in dobrodelen; Janez je hipokrit.

Janez je nujen. Kako bodo drugače umazana dela sploh mogoča? Kako bodo drugače veliki ljudje svoje ideale pretvorili v realnost?
Janez je nihče (ne povejte mu tega). Nazival vas bo s cinikom, pesimistom, fašistom ali pa celo egoistom. Če boste poskušali Janezu povedati kaj je, ne samo, da bo to takoj spreobrnil in vas obtožil posploševanja ampak vas bo verjetno kar tožil za žalitve (Janez je namreč eden izmed najbolj slavnih pravdarjev za “pravice”), samo da bo obdržal svoje iluzije in da se bo še naprej pretvarjal, da je dober človek.
Janez najde tolažbo v številkah. Njegova participacija v večini je tisto kar vidi kot ‘resnica’.
Janez je patetičen.
Janez samemu sebi pravi, da nima predsodkov, da ni rasist, da ni seksist. Janez je izvleček dobrega obnašanja in enakovrednosti navzven. Navznotraj pa pogosto to skriva in jih zanika, tudi samemu sebi.
Janez ne more sprejeti, da sta ženska in moški različna in da imata različne naravne vloge.
Ima mamo, ima sestro, ima ženo in najpomembneje, ima hčerko.
“Vsi smo enaki” se dere ker se boji, da mogoče ni enak kot njegov sosed.
“Ženske so kot moški” se dere ker hoče zaščititi njegovo dragoceno majhno princezo od velikega hudobnega sveta in od njene lastne narave.
Njegova hčerka ne fuka, ne daje blow-jobov, ne hrepeni po dominanci močnega moškega. Kako sploh lahko? Ona je njegova majhna hčerka, njegova mama, njegova žena.
Te misli povzročijo, da postavlja pod vprašaj tanko ograjo domačega življenja in tudi počasno in zagotovo izginjanje njegove srečne eksistence.
Resnico bo videl, ko ga bo focnila; še to je dvomljivo.
Janez hoče rešiti svoje otroke od trpljenja tako, da svet izravna v raven nič, v parkirišče brez tovornjakov in avtobusov.
Janez misli, da je rasizem nemoralen. Misli, da ni razlike med enim in drugim človekom, še posebej ne glede narodnosti [Skrivno ne bo nikoli mogel sprejeti asimiliranega južnjaka], seksualne usmerjenosti [Skrivno se zelo neudobno počuti okoli gejev], spola [Skrivno hrepeni po prijateljicah svoje izbranke, po svojih sorodnikih, in sosedovi izbranki], kulturi [Skrivno prezira vsako kulturo, ki se oblači in obnaša drugače kot njegova].
V bistvu za Janeza ni stvari, ki bi razločevala enega človeka od drugega. Vse te razlike so detajli in ničesar ne pomenijo. Razlike ne smejo napajati sovraštvo, sovraštvo je slabo. Sovraštvo ni zdravo. Krutost je necivilizirana. Fanatizem je primitiven. Favšija je destruktivna. Bojazen je sramotna. Kljub temu, je on vse to in tega se sramuje.