Kaj je lepota?

Tam stoji, čvrsta in tako nedolžna z visoko vzdignjeno glavo, njen zguban in resen pogled pa je ovit v njeno pojavo in namiguje na trdnost odločnosti; simbol tihega dostojanstva in moči Volje, ki te kot klofuta zadane ter spomni na to kaj je mogoče in ne samo nek nedosegljiv ideal o katerem lahko fantaziraš ali pa ga najdeš v knjigah in televizijskih zaslonih.

Ona je lepa. Dejstvo, ki je narejeno toliko bolj zajedljivo zaradi njene popolne nedolžnosti glede tega, njene popolne ignorance glede njene sile prisotnosti. Svojo moč čuti in včasih v svetu okoli nje zazna njene efekte. Vendar ji primanjkuje ega in predrzne narave, da bi jo popolnoma cenila.

Njen ponos se pogosto napačno dojema kot aroganca, njena plemenitost pa kot nadutost. To je moč v svoji najčistejši obliki. V pristni odkritosti izloči samo sebe in ni produkt imitacije, dediščine ali lepotne operacije.

Lepi ženski ni treba uporabljati ličil ali razkošnih laskajočih oblačil, da postane takšna – ona enostavno je – tako kot vplivna ženska ne rabi najti avtoritet skozi družbene položaje za ekonomski in statusni dvig. Najbolj patetično šibki posamezniki so pogosti tisti, ki ko jim slečeš vse etike, pridobitve in status, potem ne ostane ničesar več na kar bi bili ponosni. Nemočnost se vedno lahko prepozna po tem, kako poskuša pridobiti kontrolo skozi zunanje vire, kjer je osebna nesposobnost zapolnjena z institucionalnimi in simboličnimi krepkostmi; šibkejši kot je posameznik, bolj grda kot je oseba, enostavnejši kot je um, bolj se spogleduje z nadomestki za notranjo moč in lepoto.

Ampak ona, ona ne potrebuje ničesar od tega. Ostali enostavno gravitirajo k njej – čutijo njeno avtentičnost duha; v njem hočejo biti udeleženi, ob njega se hočejo podrgniti, delček njega hočejo dobiti skozi asociacije ali pa se ga bojijo, sovražijo, prezirajo njegovo eksistenco vse do trenutka, ko ga hočejo zbiti na tla in očrniti v javnosti. Počutijo se ogrožene ker jih prisili v primerjave, njegova čistost in lahkota izraza pa jih razkači.

Ampak lepota ne more biti popolnoma definirana ali matematično izmerjena; najprej jo občutimo in potem začnemo iskati razloge zakaj; najprej jo priznamo kot tako, potem pa jo poskušamo razumsko dognati in skonceptualizirati, da jo utegnemo posnemati.

Starodavni so razumeli lepoto in njeno moč. Poskušali so jo ujeti in posnemati z uporabo zunanjih manifestacij.
Ampak kako ujameš intrinzično lepoto? Kako simboliziraš spiritualno simetrijo? Kako doumeti moč Volje?
Lahko jo samo simboliziraš z uporabo zunanjih vtisov, ki skušajo definirati notranje sile.

Kaj je lepota?

Vstopi v sobo brez, da bi ustvaril prve vtise. Podoben je običajnemu človeku do te mere, da se lahko zlije v množico in izgubi v mnoštvu.

Ampak porabite dovolj časa v njegovi prisotnosti in razgrnil vam bo čudo svojega bivanja. Počasi ampak gotovo se mu začneš uklanjati, iskati začeš njegovo odobravanje, njegovo strinjanje, njegovo prijateljstvo, njegovo ljubezen.

To se zgodi tako nezavedno in medtem ko ponujaš mnenja v raznovrstnih temah in se mu poskušaš upreti, tvoje oči zanese proti njemu, iščejo njegove oči, iščejo njegove reakcije, njegovo odobravanje z upanjem na stik.

Ne govori vedno odkrito. Pogosto je zdolgočasen od enostavnosti sveta ali od mnenj, ki ga obkrožajo. Vendar, ko le dočakamo njegovo odkrito izražanje, potem postavi standard za doseganje in odkrije stališče, ki je lahko ignorirano in/ali nasprotovano, vendar ne popolnoma odbito.

On je odkrit na edini način, ki nekaj pomeni, ker lep duh lahko rezultira v simetriji oblike, ampak simetrija oblike ne kaže vedno na duha. On je grozeč, čeprav se večino časa za to ne zmeni. Iz sobe posesa vso energijo dokler jo za ostale zelo malo ostane; nepričakovano privablja pozornost, čeprav je sprva ignoriran, in celo tisti, ki ga zaradi tega prezirajo, se nevoljno merijo z njim in se nezavedno poskušajo laskati, ko ga zabijajo navzdol.

Sence so njegova preferenca. Od tam je lahko tak kot je. Vendar pa je središče zanimanja pogosto njegova neizogibna in neudobna usoda.

Kaj je lepota?

Ujel sem jo v bežnem pogledu na umirajočo sončno svetlobo ali pod baldahinom gozdne poti, ko so bile sence ravno prav pričarane, ali v nežnem jutranjem sneženju tik pred zoro.

Njeno izginjajočo resonanco sem ujel v blagoglasni melodiji in v jezni napetosti poganjajočega tona ali v vokalnem odmevu meni dragocenega človeka, ki se vleče še dolgo za tem, ko je že odšel, ali pa v nepričakovanem dvigu poletnega vetriča, ki po naglem dežnem tušu zašušti skozi travo.

Delček nje sem ujel v blagih sledeh nežnega božanja, v prijetnem okusu, ki ostane v ustih po vinu in ljubčem pristnem poljubu ali v finem vonju pihljaja s skritimi izvori, ki prikliče pretekli spomin, prostor ali osebo, ki si jo pozabil.

V teh momentih dojemljive jasnosti sem užival v transcendentni resnici moje eksistence. Za trenutek izgubljen v občutku sem se veselil skupaj z mehkim brenkanjem intuicije nad mojim umom.

Ampak obstajata dva tipa lepote tako kot dva tipa moči.
Ena je dosežena skozi umetna sredstva; je podedovana in okrašena z okrasi, ampak nikoli ni resnično posedovana.

Kot policaj izven uniforme, duhovnik brez kolarja, bogataš, ki nenadno postane reven ali lepotna-kraljica očiščena vseh pretiranih efektov garderobe, barve in senčil. Njihova moč/lepota leži na zunanjih virih in fasadah institucionalnega simbolizma in dobro izdelanih podob. To so ponavadi tisti, ki kadar govorijo o sebi vedno govorijo o stvareh in objektih in simbolih; odvrnejo te od sebe s temi zunanjimi okraski in vsemi stvarmi v katere se ovijejo in skrijejo.

Znanstvenik bo omenil svoje titule v poskusu, da pridobi intelektualno kredibilnost in spoštovanje, ki mu osebno primanjkujeta. Policaj bo uporabil svojo uniformo in pištolo, da doseže institucionalno pooblastitev v poskusu kompenzacije za lastno šibkost. Bogataš bo uporabil svoje pridobitve in monetarni vpliv, da doseže razliko in občutek blaginje, ki mu je izven dosega na kakršenkoli drugi način. Ženska lahko uporabi kirurške izboljšave, dobrega zaročenca ali navidezne efekte obleke ter kozmetiko, da skrije svojo neprivlačnost ali notranjo grdost. Moški lahko uporabi velike mišice in dobro definirano postavo kot kompenzacijo za intelektualno in psihološko šibkost. Duhovnik lahko uporabi svoj kolar in položaj za insinuacijo pobožnosti in spiritualnosti tam kjer ni ne enega ne drugega. Običajen človek lahko uporabi svojo kariero in družbeni položaj avtoritete in skupinske vezi za opravičilo svoje lastne enostavnosti misli in totalne podvrženosti ter zavezanosti normam.

Drugi tip lepote izhaja iz same esence bivanja človeka. Ni kupljena ali naučena, ampak je sam material njegove eksistence. Izraža se naravno in z zelo malo truda torej s še manj zavednosti…tako kot čudovit sončni zahod.

In ravno zato je tako velikim gnusna, parim strah navdihujoča ter preteča negotovim in prestrašenim.

Kaj je lepota?

Rečeno je bilo, da lepota leži v očeh opazovalca in da je evolucijski proces pri katerem um, skozi psihologijo in genetske predispozicije, prepozna kaj je vredno njegove pozornosti in kako nekdo razlikuje zdravo od nezdravega.

Rečeno je bilo tudi, da je lepota moč – čeprav bi lahko bolj natančno rekli, da je moč lepota – glede na to, da je neuklonljiva manifestacija opazne konvergence moči in zdravja znotraj entitete/fenomena v času/prostoru.

Tudi če je tako, to še vedno ne odvzame stran globok udarec na človeško misel. Nihče ne more ignorirati efekte harmonije, simetrije in reda pri človeški misli; nobena količina dekonstrukcije in racionalizacije ne more zmanjšati njen vpliv. V vesolju jo je tako malo, zato nas vsak instanca potegne k sebi in se nam vsili v našo realnost. Vseskozi jo iščemo, po njej hrepenimi in ji zavidamo, za njo si prizadevamo in smo smo od nje inspirirani.

Ne vemo kaj je lepota. Najbližje kot sem prišel z njeno definicijo je, da je izraz reda in harmonije v vesolju kaosa in disharmonije in se prikazuje kot jasno izražena simetrija in privlačnost, ki nas pusti brez daha.

Vsi hočemo vedeti, da ko bomo ležali na smrtni postelji in se bomo pripravljali, da bomo vzeti nazaj v pozabo, ki nas je rodila, da bomo mogoče, vsaj enkrat v našem življenju, zaznali delček nje in jo držali v spominu medtem ko bomo odplavali stran; spomin, ki bo dal okus praznini, singularni instanci določnosti v vesolju nedoločnosti in potem, mogoče, naše življenje le ni bilo zamanj.