Osnovni dirigent vsega človeškega delovanja…
Strah….scenarist in producent, vse v enem.
Strah pred neznanim.
Strah pred življenjem.
Strah pred preteklostjo, ki nas veže in vodi.
Strah pred jazom, ki si ga ne izberemo ampak se z njim kosamo.
Strah pred smrtjo.
Zaradi straha organizmi počnejo nore in zelo umazane stvari.
Družbeno vedenje? Strah.
Kreativnost? Strah.
Civilizacija? Strah.
Altruizem? Strah.
Religija? Strah.
Ljubezen? Jup, STRAH!
Naj pokopljem svojo zavest v to drugo, da lahko pobegnem pred mojimi najhujšimi strahovi.
In ne pozabimo tistega, kar je najbolj odsotno v nas in družbi okoli nas.
Spoštovanje? Strah.
Disciplina? Strah.
Svoje otroštvo povezujemo z igro in ne kot obdobje, kjer se um nauči pred čem naj bo previden in kjer se mora naučiti kako naj se nosi z nevarnostmi v svetu.
Svoje otroke hočemo zabubiti v lupino ignorantne neuničljivosti in brezskrbnosti. Sčasoma vzgojimo otroke brez občutka za mero, brez spoštovanja do česarkoli in kogarkoli in brez samodiscipline.
Otrok, ki je pripravljen, da postane žrtev.
Zunaj obstaja prevladujoč mit, da je strah slab ali bolezen, za katero moramo najti zdravilo ali ji onemogočiti, da se utrdi. Ta mit postane del kulturnega predsodka, ki vključuje sovraštvo, ponos in nevoščljivost kot del zaničljive negativnosti človeške narave.
Z enako mero obsojamo napor in bojazen kot destruktivna.
Pozabljamo, da so vse te reakcije na realnost konstruktivne, ker stimulirajo rast in aktivnost.
Razvile so se z razlogom.
Postali smo tako pokorni in razvajeni, da ne moremo v nobeni veliki dozi tolerirati niti najbolj nujne elemente napredka.
Recimo, kaj ustvari mišice, če ne fizični napor in bolečina in negotovost?
Kaj nas naredi ambiciozne, če ne bojazen in strah in sovraštvo pred tam kar smo in posedujemo?
Realnosti in strahu se izogibamo že tako dolgo, da ju še komaj prenašamo. Do točke, kjer zaradi najmanjše doze tečemo v kritje in delamo prehitre panične zaključke.
Zanemarjamo dejstvo, da pogum ni odsotnost strahu, ker bi to pomenilo samo ignoranco. Pogum pomeni to, kako se nekdo sooči z njim in ga kontrolira; kako ga nekdo tolerira.
Pogum je stopnja tolerance, tako kot je čvrstost.
Čvrsti postanemo, ko telovadimo in se namensko ali ne postavimo v stanje napora. In to tako dolgo, dokler se ne navadimo na to stopnjo.
Pritožujemo se, kako na svetu ni discipline in še manj spoštovanja, po drugi strani pa poskrbimo za to, da eliminiramo ali zmanjšamo sam izvor obeh. Ustvarimo okolja razvajenega udobja in dobro-počutnih prepričanj, pri čemer se ne zavedamo, da nas to naredi ranljive trpljenju in realnosti, ki ji ni mar za naše želje in upe.
V procesu ustvarimo populacijo ignorantnih, naivnih, nediscipliniranih in arogantnih majhnih otročajev, ki skačejo okoli s titulami, ki so jih pobrali iz zraka vedoč, da jih sistem naredi nedotakljive in usojene za življenje tihe bede in letargičnih razočaranj, odvisnih od bežanja in občutka realnosti, ki jo dobijo skozi umetna sredstva.
Mase razvratnih možganov, navajenih na takojšnje zadovoljstvo in podedovane privilegije.
In potem pogledamo na svet okoli nas in se sprašujemo zakaj je tako sfukan?!?
Od enostavnih in šibkih sem velikokrat slišal vprašanje:
“Če je preživetje tako osrednje, zakaj potem samomor?” To je obupan način, da najdejo luknjo v tistem, za kar se bojijo, da je mogoče res.
In kdo pravi, da samomor ni pogumne dejanje? Cerkev mogoče, ki uči o benevolentnem Bogu, ki nas čaka v raju, stran od te bedne eksistence. Ampak potem, ironično, pregovarja s prikladnim razglasom ‘Ne smeš!!!’.
Vendar, ne podcenjujmo efekte prepričanj in ignorance. Ko nekdo verjame, da bo šel po smrti v nebesa, potem so njegovi strahovi omehčani in deluje z zablodnim pogumom.
Ko je nekdo tako ignoranten ali v zablodi, potem se ga včasih zamenja za pogumnega. Ignorantni heroj je najbolj običajen primer.
Ampak omenimo sedaj najbolj očitno razlago.
Ko je bil um indoktriniran v sistem prepričanj, streniran od rojstva, kjer je jaz nepomemben in odrešitev leži v celoti, potem bo bolj verjetno našel identiteto v večjem Jazu: nacija ali skupnost ali družina ali pleme ali ideal ali karkoli.
To so večinoma taki, ki imajo najmanj jaza za žrtvovati in so nagnjeni k iskanju osvoboditve od bremen in odgovornosti in samote individualnosti.
Ta jaz potem poveže svojo esenco s skupnim konstruktom. On ni nič več kot samo državljan ali udeleženec v skupini. Njegov občutek jaza je samo v relaciji ali kot del celote.
To psihološko dejstvo je uporabljeno v vojskah po celem svetu. Jaz je razgrajen in ponovno zgrajen kot del večje celote: enota ali trop ali karkoli, ki ponuja identiteto in olajšanje; olajšanje od tega, da nisi odgovoren za lastna dejanja in svojo lastno eksistenco.
Jaz je zapuščen ali predan celoti v služenje in dolžnost.
Ta na novo zgrajeni jaz potem lažje žrtvuje ta delni, šibek in nepopolni jaz; jaz, s katerim se ne more identificirat razen znotraj konteksta skupine, za dobro celote.
Z veseljem da življenje, ki mu je tako ali tako že od začetka strašno, in ta jaz, ki ga ima za nezadostnega ali šibkega v primerjavi s tem ‘večjim’, ‘boljšim’, ‘močnejšim’ Jazom, ki se nato ohranja. Veličastnost potem najde v infamiji in večnost v žrtvovanju. Tukaj so bili idealizirani instinkti za preživetje. Tako kot ljubezen omami um, da lahko naredi ustrezna žrtvovanja in potrebne rizike, ki omogočajo reprodukcijo. Um je omamljen z občutkom razbremenitve od samega sebe.
Občutek širjenja.
Tukaj je zavestni um osvobojen od tega jaza in obdržan v stanju otroka; brezskrben um, popolnoma odvisen in privezan na svojega mentorja, nacijo, voditelja, boga ali odrešenika.
Strah lahko spoznamo za motivatorja vseh človeških aktivnosti.
Življenje, kot samo reakcija in upor proti smrti je okarakterizirano kot ta bojazen do neizogibnega konca.
In samo um z domišljijo človeških možganov lahko izkusi povezane grozote preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ali pa hipotetičnega ‘Kaj če?’ v nanapovedljivem vesolju.
Teror, ki ga ne more izkusiti nobena druga žival s tako globino, kot ga lahko človeško bitje.
Vsako naše pojmovanje objektivnosti je v bistvu mera, kako se lahko kosamo s ceno zavesti in inteligence.
Zato zavest ni samo rezultat analitične moči, ampak je skupaj s pogumom tudi rezultat tolerance.
