Naivni in psihološko retardirani so vedno presenečeni nad svetom, ki ga ne morejo ne popolnoma ceniti in v celoti sprejeti.
Pogosto nasprotujejo sebi in svojim hlinjenim idealom, potem pa ponujajo izgovore in kričijo o krivdi, vendar imajo zelo redko svojo lastno naivno enostavnost za krivca njihovih neprestanih neuspehov in njihovih naknadnih običajnih reinterpretacij okoliščin.
Recimo, v teh modernih časih ni redko, da pridemo v stik s pari, ki drug drugemu deklarirajo svojo nesmrtno in pristno ljubezen in kasneje ugotovimo, da sta se ločila in sedaj prezirata drug drugega.
Ponujeni so običajni izgovori, krivda je postavljena na drugega ali pa je zmanjšana v poskusu skrivanja od sebe in svoje lahkoverne in naivne idealizacije tako ljubezni kot poroke, kar je rezultiralo v zablodi in razočaranju.
V procesu je drugi ’spremenil odnos do njega/nje’, ali pa je med njima ‘ljubezen presahnila’ tako hitro, kot sta se zaljubila, ali pa pred tem odgovornosti in bremena dejanskega življenja niso bile dovolj dobro predpostavljene, kar je rezultiralo v prepirih in živčnih zlomih, ker sta oba želela pobegniti od njunih napak s sukanjem vzrokov.
Takšni dogodki me spominjajo na nestanovitno naravo zvestobe in emocianalnih zvez običajnega človeka. Z njihove strani je poželenje pogosto napačno dojeto kot ljubezen, ta ljubezen pa je povzdignjena do točke religije, preden ga raztrešči brezbrižen svet, ki ne živi pa takšnih otroških, dobro-počutnih romantičnih utopijah.
In kdo najbolj pogosto prikazuje tako otroško lahkomiselnost, če ne ženske in otroci, ki jim manjka samozavedanja in integritete, da sprejmejo odgovornost, in ki obstajajo v tem stanju donkihotskega detinstva, en trenutek se zaljubijo v drugem že sovražijo, v enem momentu se zavzemajo za transcendentne lastnosti altruizma in sočutja v drugem pa čarajo bogove in demone nad tiste, ki oporekajo njihovi enostavnosti?
Ta lahkomiselna interpretacija sveta lahko rezultira samo v konstantni napaki in to dejstvo ohranja univerzum v ravnotežju in neomajnega človekovim željam, da popravi realnost.
Retardirana psihologija živi v svetu ‘globokih’ emocionalnih povezav, ker je preveč plitva, da bi globino sploh lahko cenila in veliko preveč prestrašena, da bi vzela v premislek svojo rožnato eksistenco. Svet je magičen, ker ga ne morejo racionalizirati. Vzamejo izkušnje, ki jih ne morejo doumeti in si o njih mislijo kot o nečem misterioznem in izven človekovega razumevanja. Potem pa se, ali prepusti konstantni zablodi in postane negativno zamerljiv, ali pa se preda svoji narcisoidnosti in postane trapasto pozitiven in površinsko idealističen.
V/iz ljubezni pade tako hitro kot spremeni mnenje o svetu vsakič, ko se spremenijo njegovi lastni interesi.
Romanca s svojo nadnaravno silo zamegli njegove možgane, kar nasprotuje njegovim občutkom pa z neznanimi grožnjami in obljubami, ki tako postanejo mistična in nadčutna, ker jih mora spraviti v nestrupenost; pred njo se zavaruje z oslepitvijo že tako kratkega vida in s preganjanjem luči v temi.
To enostavno dejstvo naredi lojalnost in prijateljstvo takih stvorov, da ne omenim še njihove plitve simpatije, za nezanesljiva in veliko preveč enostavna, da bi se jih lahko vzelo s kakeršnokoli stopnjo resnosti.
Njihova ljubezen, nič manj kot njihovo prijateljstvo, ima temelj na plitvosti in nezmožnosti sprejetja sveta takšnega kot je. Njihove zaveze in obljube večnega zavezništva se hitro spremenijo v sovraštvo, ker se ne zavedajo v celoti svojih spodaj ležečih motivov, ki pogosto nasprotujejo njihovim domišljavim principom in bistvom njihovega gobcanja.
Kako lahko zaupaš takšnim adolescentni muhastosti ali ceniš tako ničvredna darila?
Edino prijateljstvo in ljubezen, ki je kaj vredno je tisto polno zavestnega in samozavedajočega uma.
Njegove lojalnosti niso osnovane na pretirani romantičnosti, ampak vzame v obzir tudi osnovne principe človeških medsebojnih delovanj in zvez.
Njegova vdanost je racionalna in zaradi tega razloga bolj stabilna in vredna zaupnja, njegove obveze pa so tehtne in tako bolj zanesljive in trajajoče.
In tukaj najdemo razliko med dostojanstvom in brezsramnostjo ali, če bom bolj nasilen, med človeškimi bitji in podčloveško drhaljo, ki se sklicuje na monopol moralnosti in nosi smešne uniforme fantazijskih herojev, ki branijo ‘dobroto’ in ‘pravico’ medtem ko znotraj smrdijo po plesni in vrejo od mržnje.
Ker, kakšno vrednost ima prijateljstvo, če je ponujeno vsem brez razločkov in kakšno globino poseduje empatija, če je tako nezrela in tako enostavno preslepljena?
