Enostavni in idiotski pogosto pravijo, da je izkušnja najboljši način, če ne edini način, do razumevanja in da moraš iti skozi dogodke ali okoliščine preden lahko izraziš mnenje o njih.
Med stupidnimi in strahopetnimi je skupna tema tudi ta, da uporabljajo argument ‘projeciranja’, da se izognejo posledicam poznavanja.
Nekdo mora najprej postati starš preden lahko ponudi poznavanje roditeljstva. Ali pa se mora poročiti preden lahko doume zakon. Ali pa mora ljubiti preden lahko ponudi mnenje o ljubezni.
To je tako, kot Kristjani trdijo, da se moraš najprej predati veri preden lahko razumeš ali poznaš Boga.
Ampak te napake so osnovane iz popolnega nerazumevanja kaj dejansko je inteligenca.
Inteligenca je projekcija, z uporabo domišljije, znanega v neznano. To je metoda, pri kateri se s predvidevanjem in pravilno ekstrapolacijo prihodnosti z uporabo preteklosti izognemo negativnim izkušnjam in promoviramo pozitivne izkušnje.
V bistvu je v sami naravi stupidnosti, da mora narediti napake zato, da se lahko iz njih nauči. Če sploh.
Izkušnja ni garant za razumevanje.
Rekel bi, da se um v pomanjkanju kvalitete pogosto nauči manj in razume manj iz lastnih izkušenj, kot pa bolj razumevajoč um z zamišljanjem istih izkušenj brez, da bi šel skozi njih.
Glede lastnih okoliščin žival razume manj kot človek, ki si jih lahko zamisli z uporabo projekcije in njenih večobraznih manifestacij kot sta empatija in simpatija.
Nedvomna razlika med kvaliteto živalskih in človeških možganov naredi argument bolj jasen, medtem ko so manj opazne razlike med posameznimi človeškimi možgani bolj enostavno ignorirane ali zanikane ali spregledane.
Če smatramo inteligenco za orodje preživetja, namenjeno bolj učinkovitemu vodenju organizma, potem vidimo, da je projekcija ravno inteligenca in, da je izogibanje izkušnjam, zaradi njihovega razumevanja, njena metoda (inteligence), da se bolj učinkovito porazdeli energija organizma.
Rečemo lahko, da je projekcija pomanjkljiva, ker s pretiravanjem naredi napako ali pa je nezmožna vključiti detajle v njeno dedukcijo ali pa podleže vplivom emocij. Ne moremo pa reči, da je sama metoda pomanjkljiva ali da lahko uporabimo drugo.
Lahko rečemo, da je bolj zaželeno izkusiti stvari kot pa jih od daleč razložiti z uporabo domišljije, ampak to predpostavlja, da so vse domišljije enakovredno precizne in subjektivne.
Neštetokrat sem bil soočen s protiargumentom ‘projeciranje’, ki je seveda namigoval, da uporabljam osebne okoliščine, da razložim okoliščine drugega ali pa, da moja psihologija zamegljuje moj pogled.
Ampak projeciranje je natanko to, kar bi inteligenca naj počela.
Inteligenca je zmožnost, da se z uporabo znanega pravilno razloži neznano.
Edini način, da se to lahko naredi je ta, da si polno zaveden znanega, brez vpliva emocij ali osebnih interesov, tako, da si občutljiv na detajle; detajli, ki so potem lahko vključen v abstrakcije, ali mentalne modele, realnosti, ki se jo uporabi za napoved ali najdbo razumevanja neznanega.
Znamenje inteligentnega uma je zmožnost vedeti brez, da bi direktno izkusil. Ravno zato je inteligentni um obremenjen z simultanim obstojem v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, medtem ko enostavnejši um, bolj primitiven intelekt, živi v trenutku in se lahko izgubi v izkušnjah sedanjosti.
V tej anti-intelektualni moderni dobi je že običajna praksa ta, da se uporabi obtožba ‘projeciranja’, da se utiša poznavanje ali da se intelektualno raziskovanje potisne v inercijo. To se združi še s poveličevanjem izkušenj do domišljije, kar uničuje misel in nakazuje na to, da je moč uma nezadostna, ker je to res za običajni um, ki ne more najti poznavanja brez, da to direktno ne izkusi.
Neštetokrat sem zaradi mojih osebnih poznavanj naletel na defenzivne reakcije s strani tistih, ki poznavanja sploh ne morejo ponuditi. Še celo o zadevah o katerih imajo osebne izkušnje. Kaznovan sem bil, ker sem komentiral o nečem, kar nisem osebno izkusil.
Kasneje sem ugotavljal, da tudi ko pridobim osebne izkušnje o nečem, kar sem v preteklosti komentiral, da so moja poznavanja bila, večinoma, kar točna in precizna in da moja pretekla mnenja temu niso nasprotovala, ampak so bila še podkrepljena z direktno izkušnjo.
Ugotovil sem, da je možno biti bolj vedoč o zadevah, ki jih ne izkusiš direktno, kot pa tisti, ki jih je izkusil direktno.
To lahko razložim samo kot produkt inteligence, kjer je domišljija tako močna in detajlna, da lahko ekstrapolira neznano iz znanega.
To je doseženo s konstrukcijo modelov znanega, kjer um uporabi vse možne elemente katerih se zaveda skozi senzitivnost do odtenkov, potem pa treba najti vzorce vedenja, ki, če so natančni, se lahko uporabijo za deduciranje bodočih dogodkov ali za predstavljanje s projeciranjem znanega v tisto, kar ni bilo izkušeno.
