Pregled neizbrušenega osnutka.
-Čas\Prostor
Koncept spremembe in potenciala.
Koncept absoluta predpostavlja stanje dovršenosti, stabilnosti in popolnosti.
Popolnost nima potrebe in je, torej, brez interesov in brez potenciala – je brezčasen in torej brezprostoren.
Število {1}, kot tudi koncepta {tukaj} in {zdaj}, je nedoločena posplošitev teoretične singularnosti (absoluta); je kot vsak drug absolut, t.j. sklicevanje na teoretični koncept neobstoja – inercija.
Um ustvarja pojme za abstraktne izraze (konceptualiziranje) in na ta način postane učinkovit ter tako naredi smisel iz tistega, kar ne more v celoti dognati.
Realnost je hipotetična, posplošena poenostavitev, katere veljavnost in uspeh določa zmožnost uma, da absorbira in vključi informacijo v modele, ki so se sposobni ohraniti.
Zaradi tega ima vsak um različne zmožnosti konceptualiziranja.
Predpogoj eksistence je pomanjkanje – ki je izraženo kot časnost/prostornost (potencial).
To pomanjkanje um interpretira kot potrebo. Ko se jo zave je interpretirana kot trpljenje.
Fenomen nikoli NI, ampak je v procesu postati obstoj.
“Biti” je drug način izražanja prej omenjene absolutne singularnosti, prav pa tako tudi “jaz”.
Singularnost (Biti) – če je to mogoče – pade izven časa/prostora, ker je dosegla dovršenost (njene neskončne možnosti so bile absorbirane v edinost) – preneha posedovati dimenzije, kot njen potencial postajanja.
Obstajati pomeni biti v toku oz. biti projeciran znotraj časa/prostora.
Biti nespremenljiv pomeni biti neobstoječ.
Potencial je projekcija možnosti v Čas/Prostor.
Biti brezčasen/brezprostoren pomeni biti brez možnosti – biti brez možnosti je biti “nemogoče”.
- Zavest je orodje povečeno postajanju. Je mehanizem, ki usmerja trud in energije enote do svoje lastne popolnosti.
Razmišljanje je vedno nanašanje na preteklost.
Ko rečeš “Jaz”, “Tukaj”, “Zdaj”, “Ti” ali karkoli druga, potem se nanašaš na senzualne abstrakcije ali poenostavitve dogodka ali fenomena, ki je že šel mimo nas, kot možnost, in je sadaj dejstvo, ki je že bilo.
Preteklost govori kaj smo, ker je aktivno pripovedovanje dokumentacije vsega, ki je na nas vplivalo oz. vseh naših odločitev in izbir.
Naša svobodna volja bi bila volja, ki je nevpletena in neprizadeta s svojo pretekostjo (brez sramu, brez obveznosti, brez interesov, brez upov, brez strahu).
Neprestano odkrivamo svet, in nas v njem, v pretekosti, kjer ne more več biti spremenjen.
Preteklosti ne moremo spreminjati – je nespremenljiva v tem, da nič več ne poseduje potencial.
Ta preteklost vpliva na našo prihodnost in jo tudi določa.
Boj za svobodo – še en absolut – je boj, da se rešimo naše pretekosti, ki nas določa in omejuje.
To je opuščanje – brezbrižnost do nje.
- “Tukaj” ali “zdaj” ali “jaz” ne obstajajo, ker so to procesi v prihajanju (postajanje) in ne obsolutni obstoji.
(Vse je neskončno deljivo, ker je vse nanašanje na možnost, ki je neznana in torej domnevno neskončna in brezmejna).
Ti koncepti so v resnici nedovršeni in torej reference na nič, ki skuša postati nekaj.
Ko rečem “Tukaj”, potem govorim o splošni točki v času/prostoru, brez specifičnega pomena in brez absolutnega statusa; točka, ki obstaja v preteklosti in je obkoljena med začetkom in koncem misli.
Naša zavednost je določena z našo hitrostjo misli.
To je potencialna točka in ne dejanska točka.
Hitri mislec v relaciji do počasnejšega misleca dojema in vključuje več detajlov v svoje abstrakcije realnosti.
Enostavno ali specifično hitrih mislecev je komplicirano ali posplošeno počasnejših mislecev.
Isto se lahko reče za koncepta “Zdaj” in “Jaz”.
- Jaza ni.
Jaz je proces in ne dejanskost.
Če bi bil dejanski, potem bi bil absolut in bi torej prenehal biti okarakteriziran s potencialom (čas/prostor).
Postal bi brezčasen, brezprostoren, in bi torej padel izven eksistence.
Eksistenca je človeški koncept, ki kaže na možnosti potenciala enote.
Svobodna volja je ta samodoločena in očitna možnost.
Zavesten bog je torej absurdnost.
-Resnica
Resnica je človeku nedostopna. Ne zato, ker je neobstoječa, ampak zato, ker je preveč bežna, da bi jo človek popolnoma dojel.
Človek je torej prisiljen obstajati znotraj svojih lastnih interpretacij realnosti/resnice in se mora soočiti s posledicami svoje natančnosti ali napake interpretiranja.
To se imenuje Perspektivizem in je pogosto uporabljen, da se izenači vsa mnenja kot enako vredna in natančna.
Celotnosti Zemlje ne moreš dojeti, razen, če pobegneš njeni gravitaciji in gledaš nazaj.
In še takrat izgubiš detajl v poskusu, da zajameš celotnost in si prisiljen posplošiti.
To ne pomeni, da je ‘realnost’ lažniva, ampak to, da je človek zmožen dojeti majhen, enostaven delček le-nje.
Ni skrite <i>stvari-v-sebi</i>. Svet se prikazuje v celoti in odprto. Zavest je tista, ki odvrača, skriva in pretvarja.
Oblika, barva, struktura ali kakršna koli druga senzualna informacija nekaj pove o fenomenu. Mogoče ni dovršena ali pa je napačno prevedena, ampak sama informacija je fenomen.
Obstajajo samo superiorne in inferiorne percepcije sveta.
Če bi bila človeška senzualna zavednost v celoti neučinkovita, potem sploh ne bi mogli brez napake iti na drugo stran sobe.
Naš uspeh je rezultat naše zmožnosti, da iz par detajlov uspešno posplošimo in postavimo hipoteze celotnosti. To se naredi z uporabo vzorcev. Prepoznava vzorcev ustvarja kategorije, kar naredi razmišljanje bolj učinkovito.
Nič več se nam ni treba ukvarjati z določenimi bitji, ampak izvlečemo splošna pravila s preučevanjem posameznikov.
Nepopolne, enostavne abstrakcije, ki jih zgradimo z uporabo senzualnih stimulacij, so dovolj precizne, da nas naredijo uspešne v svetu.
Inteligenca je merilo dojemanja, zbiranja, izločanja in interpretiranja senzualnih informacij v največji možni natančni obliki.
Realnost je odnos, večno v izgradnji, ker je vesolje vedno v toku.
Realnost ustvari to, kako se različne sile prepletajo, zlivajo in združujejo ter ločujejo.
Ta medsebojni odnos imenujemo “materija”.
Entropija je merilo tega medsebojnega odnosa. Časovnega/Prostorskega toka.
- Volja je enostavno fokus majhnega delčka časovnosti/prostorskosti, projecirana od samostojne, samo-omejujoče enote.
Tako kot se časovno/prostorsko loči od celote, da lahko pogleda na sebe, tako tudi um loči delček sebe, da pogleda na sebe.
Um in Telo nista različna fenomena, nič več kot sta Čas in Prostor različna fenomena. To sta isti stvari v različnem kontekstu.
Ta “ločitev” ustvarja koncepta “notranjost” in “zunanjost” in to sčasoma razultira v konceptu “duše” in “Boga” in misterioznosti.
NOTRANJOST imenujem tisto, kar je znotraj mojega območja in moje moči in mojega znanja in moje zavednosti.
Vse ostalo imenujem ZUNANJOST.
