Prvi predlog
Vzorci
Možgani so preskrbovalci vzorcev.
So biološko orodje za urejevanje.
Um je njihova projekcija v čas/prostor.
Kot take jih privabljajo vzorci in red.
Možgani lahko doumejo samo tisto kar lahko shranijo in analizirajo.
Shramba potrebuje urejevanje (Katalogiziranje, Kategoriziranje).
Urejevanje zmešnjave ali kaotičnosti ali kompliciranosti zahteva
poenostavitev/posplošitev.
Ustvarjamo približke, da lahko učinkovito delujemo. Razumemo z iskanjem vzorcev in z ekstrapolacijo celote.
Drugi predlog
Upor
Pot najmanjšega upora namiguje, da ponovitve zmanjšajo upor s čimer se ustvari navada in izkušnja.
Vleče nas znanemu ker so enkrat ustanovljene živčne poti bolj enostavno ponovno uporabljene, kot pa zamenjane.
Nenehna uporaba naredi nekaj znano in enostavno.
Ta privlačnost znanemu ustvarja vedenjske vzorce katerih rezultat so razmišljanje, vrste ali kultura.
Tretji predlog
Energija
Energija je odmevajoča aktivnost.
Je manifestirano delovanje/gibanje ali univerzalni fluks.
Materija je odmevajoča energija specifičnega tona, kar jo naredi bolj ali manj stvarno v relaciji do naše čutne ostrine.
Četrti predlog
Glasba
Glasba je zvok, ki razstavlja vzorce in ponovitve.
Drugače se imenuje šum.
Je slišna energija.
Zaključek
Poznavanje vzorcev jih naredi atraktivne.
To lahko s stimuliranjem živčnih poti vzbudi spomin, ki je bil mogoče že pozabljen, ali pa lahko s harmoniziranjem z našo lastno energijo imitira naše postajanje.
Zato je glasba lahko emocionalna in razstavlja psihosomatične efekte.
Mi smo energija in tako so vibracije intimne našemu postajanju.
6 Comments
psiho!!!
Saj ne vem, ali me tole bolj navdušuje v poetičnem, filozofskem ali kar fizikalnem smislu…
Materija je odmevajoča energija specifičnega tona – to mi je zelo všeč, saj ravno pri materiji res gre za ton in ne za šum… Čeprav bi ravno pri materiji jaz rekla, da je prej odmevajoča pasivnost energije – pri materiji namreč ne gre za neko gibanje, pretakanje, ampak za stabilnost. Vsaj za nekaj časa.
Slišna energija – tudi to mi je všeč. Vsak zvok, sproduciram v frekvenčnem in jakostnem območju, ki ga ljudje zaznamo in prenesemo, je energija. Gre za mehansko valovanje, kjer se spreminja gostota molekul medija v prostoru, ta spremenljivost potuje in nosi s sabo energijo. In vendar, kljub temu, da vse enkrat zadene ob človeški bobnič, ga obremeni, prenese informacijo dalje, pretvori v električni signal… kljub temu (belega) šuma ne slišimo. Ker ni slišna energija.
Mi smo energija in tako so vibracije intimne našemu postajanju. – zelo občudujem sintezo razumske interpretacije in besedne miline, ki ne osiromaši ničesar, ampak oboje nadgradi.
v zibelki telesa je bitje dosti bolj entropično. obrisi drugih zavesti so gibljive krivulje razvoja čutnih zaznav, ki očrtavajo sožitne procese
pa lep dan vsem
notranje svetlobe vseh. v vetriču živobarvnega čutenja bralčevih linij
nasmeha z ljubeznivo sugestijo vzvalovijo v novoformirane impulzi nuklearne svetlobne kulture. iz sobitnih koodrinatnih osrčij izvirajo v odprto nadnebje, kot vzorčne formacije miselnih utrinkov znotraj milnih habitatov lastne domišljije rasejo, minejo in ljubijo, se v čutečih odnosih
razcvetijo, da zavestno trobezljamo po življenju s svojo energijo v svetu,kjer delamo blblblblblbl in usrane gate na zid in musko naglas!
@normalen: glede na to, kaj vse je danes smatrano za normalno lahko rečem….hvala za kompliment.
@Marija: Glede materije se ne strinjam s tabo. Materija je del časovnega (temporalnega) toka, ki razkazuje različne hitrosti. Po mojem mnenju stabilnosti ni, ker bi to ustanovilo absolut z neskončno maso. Singularnost, ki bi absorbirala realnost do konca.
Zato je vsa materija neskončno deljiva, ker je proces, Postajanje in ne stvar, absolut; materija je v teku.
Vsa materija se konstantno spreminja, ko jo opazuješ. Njena kvaliteta, barva, oblika, zgradba itd…, so interpretacije njene biti v relaciji do nastajajoče zavesti, ki opazuje.
Metal se recimo zdi trden – tu je trdota manifestacija njegove biti – in nespremenljiv, ker je njegova stopnja spremembe, njegov časovni tok, počasnejša, veliko počasnejša do opazovalca.
Zdi se trden, čeprav se spreminja, razpada in konstantno teče.
@smukc: Ti bi me radi impresioniral?
No, uspelo ti je. Sam, malo prekratek post je. Ravno sem se začel rajcat in konc. Hvala bogu za moje roke, hehe.
Ja, seveda je materija del časovnega (tudi prostorskega) toka. In če opazovalčevo zavest malo prilagodimo (s podaljšanimi tipalkami kakih napravic), je res v teku. Pa če gre za kovino, ki se lahko stali, steklo, ki dejansko teče (po zelo dolgem času – ki precej presega opazovalca – je šipa spodaj bolj zadebeljena kot zgoraj), pravo tekočino ali navidez trdne gradnike, ki se s pomočjo abstraktnih vzbujanj in usedanj premikajo. Vendar je, v primerjavi s tistim, kar si pod energija najprej predstavljamo, skratka neko gibanje, pretakanje, dinamiko, vsaj navidez, vsaj v približku stabilna. Absoluta ni, zato merimo z relativi.
KAJ POMENI UMETNA GLASBA