In spet tukaj sedim, ko je tema dvignila še eno noč.
Kmalu bom moral iti na delo, ampak ta vonj po poletju je že v zraku. Grenko sladek vonj po obljubi in pričakovanju.
Kako nedotakljiv občutek ima vsa ta zadušena energija, ki se je navila in komaj čaka na priložnost, da se sprosti.
Verjetno se delček mene včasih počuti dekadentno zaradi udeleženosti v tem svetu in v vsem tem odkrivanju surovosti človeške psihe. Kot en radovednež sem, ki kuka skozi okna spalnic. Psiho.
Včasih pa na to gledam kot na preučevanje druge vrste. Skoraj.
Kot bi gledal gazele fukat sredi savane.
Ti ljudje so tako tuji. Tako čudna vedenja kažejo. Takšna, ki sem jih čutil že dolgo nazaj in sem jih, upam, pustil za seboj v svojih naivnih letih odkrivanja samega sebe.
V glavo mi pridejo kot spomini in takrat znova doživim ekstazo in grozote teh dni. Fascinirajo me tako kot me fascinira plenilska bogomolka, ko požre samca. Kot bi gledal volka žreti srno. Očaran sem s celim spektaklom.

Verjetno je normalno, da v mladosti eksperimentiraš, da si neutešen in hočeš vse poskusiti. Ampak, če ostaneš tak celo življenje, kaj to pove o tebi?
V mlajših letih je za pričakovati malo travce, malo promiskuitete, veliko pijančevanja, ko je Volja še vedno krhka in išče trdnost.
Ampak, če potrebuješ umetne fikse po določenih letih, recimo 30, potem je nekaj sigurno narobe s tabo. Nekje si zgrešil ovinek in sedaj stopaš nazaj po stopinjah, da ga najdeš.
Preveč ljudi je na tem svetu. Enostavno veliko preveč pofukanih ljudi.
Naši gozdovi in džungle so se spremenile v beton, naši predatorji in pleni pa so samo še ljudje. Iščemo zaščito, prehrano in, nekateri od nas, razliko med ostalimi naše vrste. Postajamo črede znotraj čred, vrste znotraj vrst, vsi isti in še vedno različni. Druge vrste niso pomembne; one so samo razstavljene umetnine in spektakli živalskega vrta.
Postajamo vrste, ki so se ločile v razločne skupine. Predatorji in pleni v isti genetski kodi.
Oseba se izgubi v tej gužvi. Če ni pazljiva izgubi svojo identiteto.
Množica jo nosi s sabo in tako postane del enosmerne reke, čeprav še vedno misli, da hodi v nasprotno stran.
In potem se obrne umetnemu, da zamenja izgubljeni jaz. Obrne se ven, da najde tisto, kar manjka notri.
Filmi, video igre, TV postanejo naš zasilni izhod; alkohol, droge, igralništvo, hrana, seks pa lajšajo našo domišljijo; hedonizem, požrešnost, instinkt, pohlep pa so naše pregrehe.
Druge uporabljamo kot rešilni pas, ki se ga držimo tako dolgo, da nas ponese na površje. In ko smo enkrat na trdnih tleh se spustimo in začnemo iskati drugega, bolj primernega za ta nov medij.
Vendar se vidi, če človek nima rad samega sebe. V njegovem tempu, drži, hoji, v načinu kako ravna s sabo in kako s projeciranjem ravna s svetom okoli sebe. Če zlorabljaš sebe s konzumiranjem sedativov in trenutnih fiksov, potem ti bo to ponudil svet; vidi se, če se spoštuješ in gledaš na telo kot na tempelj v katerega nekdo vstopi s spoštovanjem in previdnostjo. Če bodo želeli, bodo drugi stopili v tvoje templje z istim spoštovanjem, kot ga zahtevaš od sebe. Če na um in telo gledaš kot na nekaj, kar je zastonj-za-vse, kot na trg za kupovanje in prodajanje, potem bodo drugi vstopili v tvoj prostor kot mešetarji in prodajalci, ki iščejo trenutno zadovoljitev. Na tebe bodo gledali kot na vožnjo v zabavniškem parku. S tabo se bodo peljali in se kasneje hvalili prijateljem.

Cesta življenja je težka. To vem bolj kot večina.
Polna je razočaranj in streznitev, polna sporov in bojev, polna potreb in želja. Vsi potrebujemo sopotnika, da nas drži za roko, ko nam spodrsne ali ko veselo tečemo po travnikih. Ampak nočemo, da nas upočasnijo ali obremenijo omejitve, ki niso naše lastne. Zato iščemo sebi podobne. Tiste, ki so na isti stopnji kot mi, tako, da se potovanje obogati in ne, da se osiromaši.
Monogamija?
Mogoče stvar okusa ali stvar tega kje si v svojem življenju in kakšno čvrstost imaš v sebi. Verjetno stvar spoštovanja in poklona.
Vem, da je za mene to del mojega naravnega bitja.
Vedno sem bil lojalen in to sem zahteval tudi od drugih.
Vedno sem bil minimalist. Stvari, ki jih več ne uporabljam mečem stran in kupujem samo stvari, ki jih bom uporabil. Tak sem tudi pri človeških zvezah.
Prijateljev je malo, ampak so mi blizu in zanesljivi in jih nameravam ohraniti celo življenje.
Mojih ljubimcev, spet malo, ampak čisto dovolj za osebno izpolnitev.
Svoje moškosti nikoli nisem sodil po številu tipov, ki bi jih lahko imel. To je mera za fantke, ki pri erekciji še vedno vlečejo ravnilo iz žepa.
Sem Špartanec po duhu. Zadovoljen z zelo malo.
Dobra hrana, dobro vino, dobri prijatelji, dobri ljubimci. Ni potrebno, da je moja miza zapolnjena s krožniki, ampak samo z radostjo in odkritostjo.
Tisto, s čimer sem zadovoljen se ne da kupiti v špeceriji, To je zunaj in zastonj za vse.
Hoja v pomladnem dežju brez klobuka ali dežnika dokler voda ne pronicne do mojih kosti in se počutim eno z zemljo; gozdovi v zgodnjem večeru, ko sence pričarajo starodavne duhove in se spet počutim doma; lebdenje v jutranjem Egejskem morju, kadar je tako mirno in sploščeno kot steklo in sem spet v maternici, plavajoči v vesolju, nesebično in v miru.
Potem so tu družbeni trenutki. Pesem ob večerji, ki se jo poje ne nujno dobro, ampak iz srca in med prijatelji s pomešanimi sentimenti, ki te skozi zvok z oseko in tokom ritma vzdignejo iz osamljenosti; dotik obraza ljubimca, prebijanje s prsti skozi njegov lase, nežno božanje, ko ga gledaš v oči in se izgubiš ter pozabiš na sebe in na svet okoli tebe, njegova mehka koža dotikajoč se tebe; nasmeh v šali, izguba zadržkov pri posmehovanju iz eksistence.
Tragedija/komedija življenja. Jokal in smejal sem se, medtem ko so drugi vzeli eksistenco tako resno.
Plesal sem v tempu in vedno dohajal, vendar se mu nisem predal.
Tempo zveni, ampak jaz sem določil kako bom plesal in v kateri smeri. Ritem zahteva, ampak jaz sem določil umetnost mojih gibanj in njihovo izrazitost.