Pregled neizbrušenega osnutka.
-Čas\Prostor
Koncept spremembe in potenciala.
Koncept absoluta predpostavlja stanje dovršenosti, stabilnosti in popolnosti.
Popolnost nima potrebe in je, torej, brez interesov in brez potenciala – je brezčasen in torej brezprostoren.
Število {1}, kot tudi koncepta {tukaj} in {zdaj}, je nedoločena posplošitev teoretične singularnosti (absoluta); je kot vsak drug absolut, t.j. sklicevanje na teoretični koncept neobstoja – inercija.
Um ustvarja pojme za abstraktne izraze (konceptualiziranje) in na ta način postane učinkovit ter tako naredi smisel iz tistega, kar ne more v celoti dognati.
Realnost je hipotetična, posplošena poenostavitev, katere veljavnost in uspeh določa zmožnost uma, da absorbira in vključi informacijo v modele, ki so se sposobni ohraniti.
Zaradi tega ima vsak um različne zmožnosti konceptualiziranja.
Predpogoj eksistence je pomanjkanje – ki je izraženo kot časnost/prostornost (potencial).
To pomanjkanje um interpretira kot potrebo. Ko se jo zave je interpretirana kot trpljenje.
Fenomen nikoli NI, ampak je v procesu postati obstoj.
“Biti” je drug način izražanja prej omenjene absolutne singularnosti, prav pa tako tudi “jaz”.
Singularnost (Biti) – če je to mogoče – pade izven časa/prostora, ker je dosegla dovršenost (njene neskončne možnosti so bile absorbirane v edinost) – preneha posedovati dimenzije, kot njen potencial postajanja.
Obstajati pomeni biti v toku oz. biti projeciran znotraj časa/prostora.
Biti nespremenljiv pomeni biti neobstoječ.
Potencial je projekcija možnosti v Čas/Prostor.
Biti brezčasen/brezprostoren pomeni biti brez možnosti – biti brez možnosti je biti “nemogoče”.
- Zavest je orodje povečeno postajanju. Je mehanizem, ki usmerja trud in energije enote do svoje lastne popolnosti.
Razmišljanje je vedno nanašanje na preteklost.
Ko rečeš “Jaz”, “Tukaj”, “Zdaj”, “Ti” ali karkoli druga, potem se nanašaš na senzualne abstrakcije ali poenostavitve dogodka ali fenomena, ki je že šel mimo nas, kot možnost, in je sadaj dejstvo, ki je že bilo.
Preteklost govori kaj smo, ker je aktivno pripovedovanje dokumentacije vsega, ki je na nas vplivalo oz. vseh naših odločitev in izbir.
Naša svobodna volja bi bila volja, ki je nevpletena in neprizadeta s svojo pretekostjo (brez sramu, brez obveznosti, brez interesov, brez upov, brez strahu).
Neprestano odkrivamo svet, in nas v njem, v pretekosti, kjer ne more več biti spremenjen.
Preteklosti ne moremo spreminjati – je nespremenljiva v tem, da nič več ne poseduje potencial.
Ta preteklost vpliva na našo prihodnost in jo tudi določa.
Boj za svobodo – še en absolut – je boj, da se rešimo naše pretekosti, ki nas določa in omejuje.
To je opuščanje – brezbrižnost do nje.
- “Tukaj” ali “zdaj” ali “jaz” ne obstajajo, ker so to procesi v prihajanju (postajanje) in ne obsolutni obstoji.
(Vse je neskončno deljivo, ker je vse nanašanje na možnost, ki je neznana in torej domnevno neskončna in brezmejna).
Ti koncepti so v resnici nedovršeni in torej reference na nič, ki skuša postati nekaj.
Ko rečem “Tukaj”, potem govorim o splošni točki v času/prostoru, brez specifičnega pomena in brez absolutnega statusa; točka, ki obstaja v preteklosti in je obkoljena med začetkom in koncem misli.
Naša zavednost je določena z našo hitrostjo misli.
To je potencialna točka in ne dejanska točka.
Hitri mislec v relaciji do počasnejšega misleca dojema in vključuje več detajlov v svoje abstrakcije realnosti.
Enostavno ali specifično hitrih mislecev je komplicirano ali posplošeno počasnejših mislecev.
Isto se lahko reče za koncepta “Zdaj” in “Jaz”.
- Jaza ni.
Jaz je proces in ne dejanskost.
Če bi bil dejanski, potem bi bil absolut in bi torej prenehal biti okarakteriziran s potencialom (čas/prostor).
Postal bi brezčasen, brezprostoren, in bi torej padel izven eksistence.
Eksistenca je človeški koncept, ki kaže na možnosti potenciala enote.
Svobodna volja je ta samodoločena in očitna možnost.
Zavesten bog je torej absurdnost.
-Resnica
Resnica je človeku nedostopna. Ne zato, ker je neobstoječa, ampak zato, ker je preveč bežna, da bi jo človek popolnoma dojel.
Človek je torej prisiljen obstajati znotraj svojih lastnih interpretacij realnosti/resnice in se mora soočiti s posledicami svoje natančnosti ali napake interpretiranja.
To se imenuje Perspektivizem in je pogosto uporabljen, da se izenači vsa mnenja kot enako vredna in natančna.
Celotnosti Zemlje ne moreš dojeti, razen, če pobegneš njeni gravitaciji in gledaš nazaj.
In še takrat izgubiš detajl v poskusu, da zajameš celotnost in si prisiljen posplošiti.
To ne pomeni, da je ‘realnost’ lažniva, ampak to, da je človek zmožen dojeti majhen, enostaven delček le-nje.
Ni skrite <i>stvari-v-sebi</i>. Svet se prikazuje v celoti in odprto. Zavest je tista, ki odvrača, skriva in pretvarja.
Oblika, barva, struktura ali kakršna koli druga senzualna informacija nekaj pove o fenomenu. Mogoče ni dovršena ali pa je napačno prevedena, ampak sama informacija je fenomen.
Obstajajo samo superiorne in inferiorne percepcije sveta.
Če bi bila človeška senzualna zavednost v celoti neučinkovita, potem sploh ne bi mogli brez napake iti na drugo stran sobe.
Naš uspeh je rezultat naše zmožnosti, da iz par detajlov uspešno posplošimo in postavimo hipoteze celotnosti. To se naredi z uporabo vzorcev. Prepoznava vzorcev ustvarja kategorije, kar naredi razmišljanje bolj učinkovito.
Nič več se nam ni treba ukvarjati z določenimi bitji, ampak izvlečemo splošna pravila s preučevanjem posameznikov.
Nepopolne, enostavne abstrakcije, ki jih zgradimo z uporabo senzualnih stimulacij, so dovolj precizne, da nas naredijo uspešne v svetu.
Inteligenca je merilo dojemanja, zbiranja, izločanja in interpretiranja senzualnih informacij v največji možni natančni obliki.
Realnost je odnos, večno v izgradnji, ker je vesolje vedno v toku.
Realnost ustvari to, kako se različne sile prepletajo, zlivajo in združujejo ter ločujejo.
Ta medsebojni odnos imenujemo “materija”.
Entropija je merilo tega medsebojnega odnosa. Časovnega/Prostorskega toka.
- Volja je enostavno fokus majhnega delčka časovnosti/prostorskosti, projecirana od samostojne, samo-omejujoče enote.
Tako kot se časovno/prostorsko loči od celote, da lahko pogleda na sebe, tako tudi um loči delček sebe, da pogleda na sebe.
Um in Telo nista različna fenomena, nič več kot sta Čas in Prostor različna fenomena. To sta isti stvari v različnem kontekstu.
Ta “ločitev” ustvarja koncepta “notranjost” in “zunanjost” in to sčasoma razultira v konceptu “duše” in “Boga” in misterioznosti.
NOTRANJOST imenujem tisto, kar je znotraj mojega območja in moje moči in mojega znanja in moje zavednosti.
Vse ostalo imenujem ZUNANJOST.
10 Comments
satir:
Popolnost nima potrebe in je, torej, brez interesov in brez potenciala – je brezčasen in torej brezprostoren.
Kaj je potem s popolnostjo tako časa kot prostora?
Še več. Če absolut ne obstaja, od kod potem kapaciteta za potencial? Oz. od kod izhaja potem večnost potenciala.
Singularnost (Biti) – če je to mogoče – pade izven časa/prostora, ker je dosegla dovršenost (njene neskončne možnosti so bile absorbirane v edinost) – preneha posedovati dimenzije, kot njen potencial postajanja.
Obstajati pomeni biti v toku oz. biti projeciran znotraj časa/prostora.
Biti nespremenljiv pomeni biti neobstoječ.
Ta predlog predlaga paradoks. Doseg eksistence ima za posledico neeksistenco. Če bi to bilo tako, potem bi se ustavil tudi potencial. Katera kvaliteta bi za doseganje popolnosti eksistence morala ostati brez dimenzije? Postati nedimenzionalen je zelo težko popolnost, če to sproži uničenje.
Potencial je projekcija možnosti v Čas/Prostor.
Biti brezčasen/brezprostoren pomeni biti brez možnosti – biti brez možnosti je biti “nemogoče”.
Jaz bi rekel, da so tri stanja: Nuja, potencial in nemožnost. Ne biti potencial ne pomeni avtomatsko biti nemogoče – čeprav je indikativno, da nemožnost ni potencial – ampak to bi lahko tudi pomenilo, da je eno nujno. V obzir tudi nisi vzel, da če potencial obstaja v času/prostoru, potem čas/prostor obstajata kot absoluta, znotraj katerih se manifestira potencial.
“Tukaj” ali “zdaj” ali “jaz” ne obstajajo, ker so to procesi v prihajanju (postajanje) in ne obsolutni obstoji.
Torej bi “Jaz” lahko bil “Jaz” samo, če bi bil absolut?
(Vse je neskončno deljivo, ker je vse nanašanje na možnost, ki je neznana in torej domnevno neskončna in brezmejna).
Ne bi bilo bolje rečeno, da je vse deljivo, ker je lahko znova in znova presekano ne polovico neskončnosti?
Isto se lahko reče za koncepta “Zdaj” in “Jaz”.
Ne strinjam se. Ker jaz predpostavlja “notranje oko”, ki je, skozi spreminjanje z umom v smislu, da je to um, vedno prisoten tudi, ko nekdo dela trditve o relativnima “tukaj” in “zdaj”. T.j. um predpostavlja “Jaz” (hvala Descartes) in “Jaz” nikoli ne preneha dokler popolnoma ne preneha um.
Mislim – torej sem ? (Misliti, umeti … racio ?)
Ali:
Obstajam – torej sem ? (Biti, zavedati se … zavest ?)
“Resnica” se pogosto skriva v paradoksih.
Moje mnenje.
@Descartes:
Čas/Prostor nista popolna niti ne obstajata.
Sta mentalni projekciji možnosti.
Ona sta kako um interpretira svoje lastne, in druge, dojemljive možnosti.
Nadalje, čas/prostor sta manifestaciji toka.
Tok je sprememba in po definiciji v pomanjkanju popolnosti.
Sama sprememba je produkt večih sil, ki poskušajo najti svojo lastno stabilnost in neobstoj.
Vesolje je manifestacija pomanjkanja.
Je proces, ki išče lastno dovršitev.
Vprašati “Od kod” je spraševanje po absolutnem odgovoru na vprašanje, ki ga nikoli ne more imeti.
Če bi ga imel, potem bi končal postajanje in bi enostavni bil – inerten.
In zato, ker vesolju manjka pomen in namen imam jaz svobodno voljo (neskončno možnosti).
Če bi vesolje imelo pomen ali namen, potem bi me vseboval in omejil.
Moja eksistenca bi bila vnaprej določena in ne bi imel nobene odgovornosti.
Paradoks leži v tem, da je življenje manifestacija univerzalnega procesa za samo-uničenje.
To je prvobitno zanikanje življenja.
Konec trpljenja ima za posledico konec življenja.
Življenje in trpljenje/potreba so tavtologije.
Objeti življenje, v esenci, je objeti trpljenje – in navdušenje, ki izhaja iz trenutne ublažitve tega trpljenja; čuti se kot užitek ali ekstaza.
Trpljenje poganja napredek in znanje in premagovanje. Brez njega ni mogoča evolucija, ni mogoča eksistenca, ker je življenje večno iskanje samega sebe.
Ne imeti potenciala je ne imeti možnosti.
Nujno je možnost, ki jo vsebujejo in določajo možnosti drugega ali drugih.
Jaz nisem svoboden, ker sem združen spoj nepopolnih sil, omejenih znotraj vesolja večih nepopolnih enot nepopolnosti.
Moje možnosti omejujejo možnosti drugih in torej je tekmovanje tisto, kar ustvari nujnost.
Tako je.
Z Jazom se nanašam na enoto večih entitet in večih sil, ki so pod razsodbo uma, ki jih hoče kontrolirati in usmerjati.
Moja identiteta je izpeljana iz tistega, kar je Sartre imenoval negiranje zavesti.
“Jaz nisem to” določa kaj sem.
Identiteto najdem skozi tisto kar nisem oz. skozi tisto kaj sem v relaciji do drugega.
Drugi postane ogledalo v katerem najdem svoj Jaz, glede nato, da Jaza že od samega začetka ni.
Ta Jaz je drugi način, da rečem Bog.
O sebi razmišljam v relaciji do drugega, da lahko najdem jaz, ki mi manjka.
Drugi naredi isto, kar ustvari proces medsebojne odvisnosti.
Neskončno deljivo je zato, ker ni ničesar za deliti razen človeškega koncepta z nepreciznimi, splošnimi parametri in pomeni.
Kar delim so moje neprecizne, splošne, poenostavljene predstave tistega, kar nikoli ne morem poznati, ampak lahko o tem samo domnevam in posplošim z analiziranjem v preteklosti oz. z gledanjem nazaj.
“Tukaj” in “Zdaj” ne obstajata, ker če bi, potem bi padla iz časa/prostora še preden bi jih sploh zaznal.
Možgani so orodje posplošitve. Ustvarjajo abstraktne, enostavne modele fenomena, ki se je že zgodil in ki je stimuliral delovanje čutov.
Ko vidim prijatelja, je to prijatelj, ki nič več ne obstaja in prijatelj, ki je splošna interpretacija nespecifične, nepopolne (prostorske/časovne) neodvisne enote, ki se samo-identificira kot moj prijatelj.
Življenje je proces avtopoeze, ker ustvarja meje – se omejuje v relaciji do zunanjega toka v poskusu, da doseže red znotraj sebe.
“Jaz” je del celote, ki se je ločil od kaosa, da bi našel red ali jaz ali popolnost ali večnost ali stabilnost ali svobodo ali….
Mi smo vesolje, ki se manifestira proti samo-negaciji ….popolnosti.
Popolno ne potrebuje ničesar, ničesar noče, ničesar mu ne manjka – zakaj bi deloval ali ustvarjal ali razmišljal?
Samo-zavest je mentalni trik.
Zavest, kot proces negacije, doseže samo-zavest, ko odreže delček zavednosti – delček sebe – in pogleda na samo sebe; nazaj na sebe v preteklosti.
To ustvari iluzijo dualnosti in uma/telesa ali fizičnega/spiritualnega.
Oko ne more pogledati nazaj na sebe, ampak lahko vidi svoje druge dele.
Potem domneva, da je del, ki gleda, različen od drugih delov, ali da je pristen ali originalen del.
In ravno zato pogosto domnevamo, da naše telo nismo mi ali pa kako večina rada oddalji same sebe od svojega lastnega fizičnega izgleda.
Rasni problemi so sorodni s tem zanikanjem.
Za mene je fizično samo drugi način, kjer se enota, ki išče Jaz, manifestira v različnem kontekstu.
Tako kot je prostor Čas v drugem kontekstu, tako je telo um v drugem kontekstu.
Izgled je projekcija enote v času/prostoru, preko katere um z ločitvijo išče dominacijo.
Mitologija Uma/Telesa je ustvarila koncept “Duše”.
Rojstvo Boga in religije je bilo vedno odvisno od neznanega.
Kjer je tema in ignoranca in beda in potreba, tam najde religija rodovitna tla, da jih izkoristi in okuži z svojim rešilnim usmiljenjem in pozitivnimi, nenapornimi sporočili.
In ker samo-zavest, kot tudi oko, ne more pogledati sebe ampak samo svoj odsev, potem tam postavi duha ali Boga ali karkoli, kar olajša njeno negotovost in strah.
Descartesov “Jaz” je predpostavka brez podpornih dokazov.
Predpostavlja “Jaz”, kateremu lahko sledi “Mislim” in željen “Sem”.
“Jaz”, ki misli JE razmišljanje.
Razmišljanje je proces zavednosti, kjer eni misli sledi druga v toku zavesti.
Pod tem ni ničesar, ker sploh ni “Jaza” s katerim bi začeli, ampak postajanje, ki išče “Jaz”.
Nietzschejeva “praznina”, ki te gleda nazaj.
@pikanogavička:
Welcome back!
Dokaži, da obstajaš?
Aja? Kaj bi zdaj rad, da ti še kitke in pegice narišem??? A ti rabiš razmišljat o tem, da nekdo obstaja? Dokaze? Haloo? Kaj pa, če bi preprosto zaupal svojim občutkom ali slutnjam, ne vem, morda tudi intuiciji, da nekdo enostavno obstaja???
p.s.: saj te berem redno, no! (Tudi, kadar ti ne pustim sledi)
Ne strinjam se. Da bo nekaj mogoče mora obstajati prostor v katerem je in čas v katerem je ter odnos v katerem sodeluje. Od kod je prišel začetek potencialnosti? Jasno je, da moramo govoriti o večnem procesu, če hočemo priti do izvora vseh stvari a ne?
Zenov paradoks puščice zelo jasno pokaže, da mora za obstoj gibanja obstajati vsaka točka gibanja, kot, da je v bistvu negibna. In sicer, če se hoče gibati se mora nekdo gibati med neskončno vrsto zelo majhnih negibajočih točk. In če ne bi bilo časa in relacije, potem sploh ne bi bilo gibanja, ker bi enostavno obtičal v teh momentih točk. Pravim torej, da tok ne more biti temelj vseh stvari, ker je odvisen od tega, da ni toka.
Kako stabilnost povzroči neobstoj?
Kako lahko pomanjkanje manifestira?
Strinjam se, da je popolnost inertna. T.j. ne moreš rasti, se gibati in početi karkoli drugega, če si popoln.
Kaj je z vzročnostjo? Vzročnost zahteva, da imaš možnost. Rečmo, da Bog ne kocka, ker, če bi, potem bi to vključevalo tudi tebe.
Kako je lahko to cilj?
S tem se strinjam.
Tudi s tem.
Definiraj “iskanje samega sebe”?
Drugih, ali tvoje? Ker se zdi, da se resnična nujnost hoče potrditi na dva načina: Da je njeno nasprotje absurdno in dokazana nujnost stvari, in nujna stvar, ki dokaže sebe. Upoštevaj recimo, da je trditev “absolutov ni” primer absoluta in, če resničen, bi bil dejansko napačen. Medtem, ko bi “absoluti so” bila jasna in, kot je prikazala njegova nasprotna trditev, nedvomno pravilna.
Torej je um singularen ali tudi mnogovrsten?
Zdi se, da je Descartes bližje oznaki kot Sartre. A se ne bi strinjal, da misli potrebujejo misleca, ki razmišlja in, ki zazna izgovorjene misli? In da zato obstaja nujnost jaza, če se dogodi zaznava ali misel? V takem primeru lahko nekdo res najde pozitivno, in ne samo negativno, potrditev jaza.
Tudi če ga smatramo za “gol koncept”, se še vedno zdi, da vsebuje resnico. Če ničesar ne more biti sestavljeno iz samega sebe, kaj je potem točka v prostoru, ki se deli na neskončno delov, če ne proces, ki ga morajo imeti vse stvari?
To je za mene najmočnejši razlog, ki namiguje, da je na zahodu koncept Boga napačen.
Tudi, če ni določena, a “jaz” ne zahteva, da je tam? tudi v sedanjosti? Ker kaj je um brez misleca? Kaj je zaznavanje brez tistega, ki zaznava? Vse te stvari zahtevajo suveren “jaz”.
Kdo potem zaznava misel? Ker misel ni samostojna, ampak jo ustvarja in razume mislec.
Tukaj se ne strinjam s tabo glede časa in prostora. Zdi se, da sta čas in prostor – v osnovi – različna fenomena. Poglej prostor. Kaj je to? No, to je položaj, a ne? In “mreža”, ki omogoča položaj? In snov (materija/energija) te mreže, a ne?
Kje je v tem gibanje? Nikjer ga ni. Gibanje se lahko manifestira, ko je tej mreži dodana še ena dimenzija, dimenzija časa, ki, čeprav se manifestira v stvareh, ki čas prikazujejo, je sam čas še vedno ločen od teh stvari v smislu, da so od njega odvisne in ga potrebujejo, da se manifestirajo. Ni on odvisen od njih.
In čeprav se strinjam, da, ontološko gledano, ločitve med telesom in umom ni, se ne strinjam, da ne obstaja pomembna razlika.
Medtem ko je telo telo, je um relacijska identiteta, ki ga ustvarijo možgani in ne more biti zreduciran na noben del možganov.
@Descartes:
Čas/Prostor nista objekta in ne moremo reči, da “obstajata”, ker bi potem morali za nju vpeljati hipotetičnost, znotraj katere bi obstajala.
Čas/Prostor sta tovarni potenciala v katerem se fenomeni manifestirajo v medsebojnem odnosu – rečemo, da fenomeni obstajajo, ko imajo časovne/prostorske dimenzije.
Časovne/Prostorske dimenzije so tisto, s čimer fenomeni medsebojno vplivajo drug na drugega in ustanovijo meje in limite ter potenciale.
Puščica nikoli ne zaseda točke. Za vedno je v procesu doseganja točke, čeprav se jo dojema kot, da je na miru.
In ravno zato je razdalje med njo in ciljem neskočno deljiva.
Ne sledim tvojemu sklepanju.
Ti predpostavljaš absolutno fiksno tovarno na kateri se realnost manifestira?
Negibnost je človeški predsodek, ki ga določa naša hitrost misli.
Naša zavest – zaporednost misli – ima določeno hitrost, ker je tudi del univerzalnega toka, ki poskuša najti negibljivo, absolut, fiksnost, inercijo.
Kot taka dojema trdoto/mehkobo ali fiksnost/gibanje v relaciji do nje.
Vse vrednostne presoje so primerjave nas z drugim.
Zdi se mi, da sem na miru v relaciji na nekaj drugega, kljub temu, da sva oba konstantno v toku.
Čas in Prostor sta Tok interpretiran s strani zavesti.
Tok je medsebojen odnos možnosti, ki se večno preurejajo in vplivajo na sebe in povzročajo sebe.
Biti stabilen pomeni doseganje harmonije ali ravnotežja ali popolnosti ali dovršenosti.
Sprememba ni več nujna; drugače bi se fenomen spremenil v nekaj nestabilnega.
Stabilnost postane inertna in je etiketirana kot popolna.
Čas/Prostor, kot interpretaciji tega toka, te konstantne spremembe, ki ponuja potencialno stabilnost, ampak je nikoli ne dosega, bi se končala, ko bi se končala sprememba.
Fenomen bi padel iz časovnega/prostorskega kontinuuma in bi enostavno BIL.
Dosegel bi absolutnost ali singularnost ali inercijo ali popolnost ali doveršenost.
V nič se ne bi mogel spremeniti, ker je že dosegel svoj celoten potencial.
To je hipotetično, glede na to, da če bi absoluti bili mogoči, potem bi se že zgodili in vesolje se bi končalo.
V sami biti iščemo nedosegljivo in pridobimo identiteto in pomen in namen v tem preganjanju.
Preganjanje je neskončno, kar ustvari materijo, in animirano materijo (življenje) in samo-zavest animirane materije. Vse to v procesu iskanja/preganjanja.
In ko opisujemo Raj ali Nirvano ali bilo kakšno zamišljeno dovršeno stanje brez trpljenja, potem ga opišemo kot brez potrebe in trpljenja.
Z drugimi besedami: opisujemo smrt.
Zavest je produkt Potrebe in jo torej določa potreba/trpljenje.
Zavest je orodje za izpolnitev potrebe in lajšanja trpljenja.
Dovršenost bi povzročila zastarelost in nepotrebnost zavesti.
Ne vem.
Odsotnost JE.
Vsi človeški negativni koncepti kot: Smrt, Mračnost, Hladnost ne potrebujejo truda. Enostavno so.
Vesolje je mračno, hladno in mrtvo.
Življenje, Svetloba in Vročina potrebujejo trud oz. nekaj morajo potrošiti in spremeniti.
A iščeš prvotnega gibalca in gotovost in končne odgovore?
Potem je bolje, da greš na kakšen rkc-jev forum in se tam pogovoriš s kakšnim imbecilom.
Jaz imam samo hipoteze in skepticizem in odkritost.
Vse kar vem je, da obstajamo in se za to eksistenco lahko zahvalimo pomanjkanju.
Mogoče je pomanjkanje vse kar vesolje je oz. bi lahko bilo.
Absoluti oz. dovršitve so človeški zamišljeni načini projeciranja željenih ustavitev.
Religija pogosto ponuja olajševalne ideje kjer se trpljenje in življenje konča, ampak se zavest vseeno nadaljuje oz. je podana naprej.
In ravno zato je tako privlačna šibkim in šibko umnim.
Torej bi prenehala biti časovna in prostorska.
Bila bi brezčasna in brezprostorska.
Neobstoječa v skladu z našim človeškim razumevanjem eksistence.
Vzročnost je vzajemno delovanje mnogokratnih manifestacij, ki medsebojno vplivajo s tem, da vsaka sledi lastni potrebi po dovršitvi.
Materija je časovna prostorska manifestacije pomešanih sil, ki poskušajo doseči inercijo.
Živeča materija je ista stvar, samo, da je sedaj usmerjena z voljo.
Kaj so te sile?
Kdo ve?
Vse kar lahko rečemo je, da izražajo pomanjkanje s samim manifestiranjem in da se ločujejo in slabšajo zaradi obrabe, ki jo prinaša tok; vesolje prevračajo v entropijo.
In ravno zato si lahko zapomnimo samo preteklost in smo kot snovna bitja enosmerni.
Živimo naprej (naprej kot smer naraščujoče entropije), in mislimo z gledanjem nazaj, kot je Heidegger pravilno uganil.
Ne moremo gledati v ali preko kaosa, ker je v procesu mešanja in še ne ustanovljene realnosti.
Lahko ustvarimo samo modele, ki iz preteklosti napovejo prihodnost.
Kako precizno in pravilno smo zaznali in posplošili določa kako natančne bodo naše projekcije.
Kako ne bi mogel biti?
Iskanje absolutne identitete.
Paradoks.
Nikoli ne moremo najti jaz, ker takoj ko ga bi, bi končali postajanje in prenehali imeti Časovno/Prostorsko prisotnost in posledično zavest.
Človek večno lovi svojo lastno prenehanje z uporabo religije in politike in idealov, ker ga odgovornost od življenja in svobode strašita. To je od Sartra.
Biti absolutno svoboden, in to je ironija, pomeni biti popolnoma oropan vseh interesov za življenje.
Eksistenca, kot jo poznamo, je odsotnost jaza.
Obstajamo v tej odsotnosti, ker smo produkt le-te.
In ravno zato je realnost lahko samo približnost – senca na jamski steni.
Če absoluti so, potem o njih lahko rečemo samo, da niso koristni za življenje ali zavest.
Singularnost je drug način, da rečeš absolut.
Ne, misel ne predpostavlja misleca.
Razmišljanje je enostavno razmišljanje. Predpostavljati negibno entiteto za odrom, je projeciranje upov in želja po absolutu tam, kjer leži ignoranca.
Razmišljanje je vse kar je, ko neuron vžge drugega in povzroči kaskado bliskov v nepretrganem procesu, ki jo imenujemo zavest.
Samo-zavest je zanka.
To sem razložil v zapisu.
Zavest loči delček sebe in pogleda nazaja na sebe.
Torej delček razmišljanja pogleda na ostalo in to ustvari cepitev med Mislecem/Razmišljanjem ali Telesom/Dušo.
Ta delček ne more nikoli pogledati sebe in tako sebe imenuje misteriozna Duša in tja projecira vse svoje negotovosti in ignoranco in strahove.
Tam leži Bog in tam religija dobi samoveljavnost.
Na neznanem človek gradi templje.
Nič v procesu postajanje Nekaj.
Ravno zato je vse kratkotrajno.
Ja.
Ampak tudi na vzhodu imajo bolj otroške pojme o antropomorfnem Bogu – Bogu kot starš in emocija in avtoriteta – in so uporabili možnost večne vrnitve, da zgradijo možnost večnega življenja s predpostavljanjem duše, kjer leži oko-ki-se-ne-more-obrniti-proti-sebi.
Absoluta v ozadju ni.
Razmišljanje in zaznavanje je vse kar je.
Descartes je predpostavljal misleca kjer ga ni.
Vse kar lahko rečeš je “Mislim”.
Misliti je univerzalni tok v poteku.
Razmišljanje je časovno, ker ena misel zamenja drugo.
Del te reke se loči v potok in pogleda na tekočo reko.
Postane samo-zavesten in vidi samega sebe razmišljati. Ampak potok se ne more neomejeno ločevati in pogledati ostanek, ker bi ta proces bil neskončen, njegovi resursi pa so omejeni. Torej se ustavi in ločen del imenuje duša ali duh ali mislec, čeprav ni nič več kot tok, ki je odrezal delček samega sebe.
Mutarana in Varela ponujata dober opis življenja v njuni “Autopoiesis and Cognition”
Notri opisujeta kako je življenje proces samo-vzdrževanja.
Celica se s konstruiranjem lastnih omejitev razdeli – membrana.
Ta membrana ustvari ograjo v kateri jaz lovi svoj lasten red.
Del kaosa se loči od toka in poskuša zgraditi red v svojem zatočišču.
Misel je iskra energije, ki jo pridela določen možganski del, ki ima shranjeno informacijo.
Informacija je urejanje realnosti – zamrznitev časa/prostora v spominu, kjer je lahko povzeta in uporabljena za izgradnjo modelov in vzorcev.
Zaporednost isker ustvarja razmišljanje/zavest.
Ta energija je tok, ki manifestira sebe.
“Vse teče” je rekel Thales.
Čas je tudi položaj.
Človek tudi ureja čas na mentalni ali tehnološki mreži.
Čas in Prostor sta oba dela mentalne mreže, ki prikazuje možnost.
Ne samo tvojo možnost, ampak možnost vseh sil in vseh manifestacij in vseh enot, ki so v procesu postajanja.
Materija je ta manifestacija možnosti.
@pikanogavička: Pa ni treba meni dokazovati. Dokaži sebi.
Sej jaz tebe vidim, ampak, a ti sama sebe vidiš? Loči se in poglej sebe.
Satir; od koga ali česa naj se ločim?
Od sebe.
Tako kot tisti, ki pravijo, da so imeli izven telesno doživetje in so gledali same sebe. Skratka, SCI-FI.
Heh, Satir, to mi velikokrat uspe. Resda med spanjem, oz. med sanjami, pa vendar.
Sicer pa, če malo pofilozofiram, mislim, da se pravzaprav sploh ni možno dejansko ločiti (odcepiti) od vsega tega … česar del smo. Gre pa verjetno bolj za raznolike izkušnje “preobrazbe” našega obstoja (načina bivanja – v smislu glagola biti).
SCI-FI gor SCI-FI dol, vsekakor ti želim lep dan!