In tukaj sedim pred računalnikom s kozarcem Belvedere vodke, ravnokar odprte in že napol prazne; kaplje sline polzijo iz mojih ust in medtem ko lovim simbole in za meglo zbiram svoje misli, tipkovnica plava v morju lomljivih luči in zamegljenih črk.

Zdrsne mi in in v trenutku me vrže iz stola, katerega blazino je moja rit že dobro formirala v popoln vzorec.

Znova prilezem na njega in se smejim absurdnosti situacije medtem ko iščem nit moje zadnje misli.
Seveda mi ne uspe in padem na drugo tangento, ki vodi v drugo špranjo zavesti, katere glagoli in samostalniki me vodijo v neraziskane teritorije in nejasne kraje.

Zmeden sem od vseh teh barv.
Izgledajo prave vendar se njihov sijaj zdi tako umeten.

Še enkrat priplavam na površje ter zagrabim moj zadnji stavek in ga hitro odtipkam preden se spet ne potopim.
Besede prihajajo tako brez truda. Podmazane so z novim požirkom, ampak mi ne uspe najdi razlog za njih.

Cela stvar je nesmiselna. Vaja v vztrajanju.

Že enkrat vzdignem moj kozarec in v samem aktu pozabim kaj je notri.
Naredim požirek in tekočina zdrsi za moj mehak jezik, kot, da bi bila neokusna voda, ki si ognjevito vtira pot v votlino lave.

Vdihnem in zdi se tako prisiljeno.
Potem vdihnem še enkrat.
Realnost se pomeša z mojimi fantazijami in formira mešanico na slikarjevem čopiču.

Izbljuvek pride tako nepričakovano, deroč navzgor, ko moje telo izloča strup s katerim sem ga posolil.
Razmaže se po monitorju in ustvari nove fraze, nekaj pa se ga pocedi po mojih prsih in zamaže moje spodnje gate.
“Shit!” se zaderem med poskusom, da se dvignem in zdrvim do kopalnice.
Vendar se namestim nazaj na stol v zavedanju, da je prepozno.

Kliknem in še enkrat kliknem.
Tako, še eno nov post še enega norca.

A ni alkohol čudovit?