Ta doba čudežev in obilja me je osupnila s svojo praznino, s svojo plitvostvjo in nesmotrnostjo. Zdi se, da samo obilje zmanjša vrednost vsega. Vse je obravnavano kot votla školjka brez notranjega jedra.
Vse kar je v oblilju imamo vedno za samoumevno.

Marshall Mcluhan je rekel: “Medij je sporočilo” in v današnjem svetu je tehnologija to sporočilo. Kultura in tradicija sta bili zamenjani, ne premagani, z nenasitnim gonilom za tehnološkim napredkom. Svet je merjen, stehtan in numerično določen dokler ni nič več kot samo algoritem in matematična funkcija, kjer je še sam človek spremenjen v statistiko, ki se jo določi z znanstvenimi dimenzijami.

Mlade generacije, v razvitih državah, so okarakterizirane z očitno nezmožnostjo, da uporabljajo jezik ali da razmišljajo v simbolizmu in metaforičnih izražanjih konceptov. Kjer računalniki in televizija zamenjajo knjige kot izvor znanja, tam sama tehnologija določa kako um razmišlja in kako je informacija procesirana.

Tehnologija določa ne samo kaj mislimo, ampak še bolj kako mislimo in to ima posledice na to kako živimo in kakšni so naši cilji in prepričanja.

Neil Postman je to opisal na naslednji način (ni dobesedni prevod): “Nakratko, to je starodavni in vztrajen del modrosti, ki je mogoče najbolje izražen v starem pregovoru, da človeku s kladivom vse zgleda kot žebelj. Brez, da sem preveč dobeseden lahko razširimo to frazo: Človeku s svinčnikom vse zgleda kot papir. Človeku s kamero vse zgleda kot slika. Človeku z računalnikom vse zgleda kot podatek. Človeku s papirjem ocen vse zgleda kot število.“

Vse pozdrave zori znanstvenega človeka, modernega človeka algebre in geometrije. Od tu naprej bo ves “napredek” določen matematično in skozi standarde učinkovitosti in družabnosti, skozi standarde primerljivosti in popularnosti.
Zora znanstvene dobe je nad nami. Doba, kjer sta spiritualnost in misticizem zamenjana z novo religijo, osnovano na mitu “poznavanja” in kjer so mentalne interpretacije etiketirane kot “dejstva”. Ampak, a nam znanost lahko kaj pove o pravi vrednosti stvari; lahko opiše in izmeri duha in plemenitost, nas lahko nauči kako živeti in zakaj?

Ne, pokaže nam lahko samo videz stvari in ustvari modele domnevne doslednosti in vzročnosti.

Ni potem presenečenje, da je v dobi prekomernih informacij znanje izgubilo ugled. Da je v dobi razsipavanja z resursi iznajdljivost ponižana in da je v dobi preobljudenosti vrednost posameznika izgubila substanco.

Kljub hipokritični retoriki glede “individualnih pravic” in “Demokracije”, mislimo s temi izrazi pomirjajočega idealizma “pravico” vsakega posameznika, da sledi popularnim mnenjem in da pada v popularne življenjske stile. Vsakemu je dovoljeno biti individualist, dokler se ne vtika v harmonijo celote in samo tako dolgo, dokler njegova individualnost ostane udobno vpeta v povprečnosti in laži. Nobeni ekstremi niso tolerirani in nobene limite raziskane; vse mora biti na sredi sprejemljivega vedenja.

V takšnih časih osiromašenja in pregrad, ki obkrožajo človeški duh, se človeški um za dosežek obrne navnoter; ker kaj je bojevnik brez vojne, in katera je bolj plemenita vojna, če ne tista človeka proti samemu sebi?

V tem boju človeka proti lastni naravi in sil, ki tlačijo njegov duh v meje pre-obstoječih dimenzij in znanstvenih ali religioznih ali družbenih ali kulturnih konstruktov, kaj najbolj prikaže to bitko kot atletika?

Starodavni so razumeli efekte atletike in so prepoznali simbolizem človeka, ki se bori, da premaga človeka na tekmovalnem bojišču in zato so častili atlete kot simbol ljudi, ki so borijo za to, da premagajo limite in presežejo omejitve.

Zaradi prihajajočih Olimpijskih Iger sem ponovno razmišljal o Olimpijadi in kako slika današnji družbeni in kulturni čas.
Ko pomislim nazaj na moderne Olimpijske Igre in kako so postale zlorabljene kot orodje za potrošniško manipulacijo in izkoriščanje in ko gledam atlete modernega dne in včasih odsoten občutek dobrega ponosa in ponižnosti, ki bi naj bila rezultat atletske in asketske discipline, se sprašujem, kaj se je z njimi zgodilo.

Med reklamami za obutev in pijačo iščem atletski duh in med dopinškimi incidenti ter multimilijonskimi pogodbami iščem inspiracijo.

Vsake toliko časa jo dobim od najbolj nepričakovanih izvorov in v nepričakovanih momentih kot ta, ki ga bom opisal:

Ne spomnim se katere Olimpijske igre so bile in tudi ne imena atletinje ali državo iz katere je prihajala { mislim, da je iz neke Skandivanske }, ampak to je manjši detajl in ne nosi noben prave važnosti v tej zgodbi in nobene pomembnosti na samo bit mojih spominov glede tega določenega dogodka.

Kar se spomnim je, da je atlet bila ženska in udeleženka maratona. To je to.

Gledal sem pregled dnevnih olimpijskih dogodkov, rahlo zdolgočasen, ker sem moral presedeti skozi dolžino športnih dogodkov, ki mi ne predstavljajo nobenega interesa, ko se slika navsezadnje prestavi na maratonski tek, kateri mi tudi ni predstavljal posebnega interesa. Atleti tega določenega dogodka so pretekli že večino tekme in že končali z zadnjim krogom okoli stadiona, polnega vzklikajočih navdušencev. Vodilni so že vstopili in končali in zmagovalci so že bili določeni, vendar se, na moje presenečenje, slika tu ni končala. Nisem prepričan na katerem mestu je vstopila in tudi resnično ni pomembno, ampak spomin na njo, ko je prišla spotikajoče, izčrpana in zgarana, mi še vedno vzdigne kocine.

Sedel sem, ohromljen od spektakla in v trenutku izgubljen v razvijajoči se drami.
Omajana na robu kolapsa je vstopila v zadnji krog, ko se spotakne in pade. Uradniki, trenerji in različni opazovalci ob progi so zdrveli k njej in jo nagovarjali z glasom, da se vstane na noge, spodbujali so jo z besedami, njihovi obrazi pa so bili prebarvani s skrbjo in empatijo, njihove roke stisnjene z nervozno napetostjo in tudi jaz, iz distance svojega TV potovanja, sem stiskal pesti in bil hipnotiziran v poskusu, da ji posodim svojo psihično moč v njenem osamljenem boju. V tem momentu je njen spol izginil, njena nacionalna in kulturna identiteta nista bili pomembni, njeno mesto v teku in očiten poraz so postali nepomembni; ona je postala moj atlet, moj heroj, moj predstavnik, moj simbol človeškega boja; njena agonija je postala moja in njeno trpljenje našo skupno stanje.

Solze so mi pritekle iz oči, ko sem jo gledal, kako se je spet postavila na noge – mogoče podprta z vzkliki množice, ali pa mogoče z neko notranjo razervo volje in odločenosti – ne da zmaga, ne da izgubi, ne da se pobaha, ampak da vzdrži, da samo konča tisto kar je začela in da premaga meje svojega lastnega fizičnega in mentalnega potenciala.

V tem trenutku mi je postala plemenita, veličastni simbol človeškega stanja, simbol živečega stanja. Njena nezmožnost, da konča prva ali med prvih pet je bilo drugotnega pomena. Ona je premagala edinega pravega nasprotnika na igrišču; njo samo, in v tem dejanju čiste volje in vzdržljivosti je premagala svojo največjo oviro tega dne: njene lastne limite.
Kdo se ne more poistovetiti s prizorom samo-premagovanja in boja?

Še ne-atletski med nami se lahko poistovetimo z maratonsko preizkušnjo vzdržljivosti, ker kaj je življenje, če ne dolga razdalja teka v temi.
Pogosto izčrpa naše energije in nas pusti drhteče na makedamu, obkroženim s spodbujajočo in pogosto zbadljivo in posmehljivo publiko.

Tukaj ni zmagovalcev in poražencev, ni končnega zmagovalca, ni olivnega venca za Olimpijskega zmagovalca. Je samo čast, ki pride iz potiskanja lastnih limit do najoddaljenih mej in dostojanstvo v spoznanju, da smo končali, mogoče ne prvi, mogoče ne drugi, ampak samo, da smo končali. Nemočni, obrabljeni in izčrpani smo prečkali črto in ostali odkriti do samih sebe.

A ni to resnični duh Olimpijskih Iger; da nas poduči o naših lastnih limitah in da v tem dokažemo svojo lastno vrednost in da raztegnemo naš potencial do najoddaljene točke?

Za mene ta atletinja tega dne, čeprav ne poznam njenega imena, stoji kot simbol človeštva in gori v veličastnosti Olimpijskega ognja.

Njena anonimnost, njena odsotnost slave, njena nezmožnost, da stoji na najvišji stopnici, kjer sprejme medaljo, mi ne pomenijo ničesar; ona je postala moja inspiracija do tega dne in do tega dne ostaja v mojih očeh predstavnik Olimpijskega duha…za vedno.