A ne bi morali sčasoma iztopiti iz njegove sence in ga prenehati spoštovati in častiti?
Čeprav razumem, in pogosto delim, to spoštovanje in občudovanje, mi je po drugi strani jasno, da dokler zaposlujemo svoje misli z interpretiranjem skripture se odrekamo interpretiranju sveta okoli nas, ki nam je dostopen in čaka na naša mnenja; na naše metafore in simbolizme.
Umetnik se uči ob nogah svojega mentorja. Potem se mu mora odpovedati, da lahko sploh upa, da bi naredil sebe in svoje ime vredno ljudem.
Drugače ostane faksimile; ne ustvarjalec ampak posnemovalec.
Živel je, in trpel, in se sprijaznil svojo lastno eksistenco najbolje kot je lahko in nam naprej podal produkte svojega osebnega potovanja, kot je to storilo veliko njemu podobnih pred njim.
Te simbole vzememo in jih vključimo v svoje lastno potovanje.
In takrat prenehajo biti njegovi, ker vsak ustvarjalec izgubi nadzor nad lastno stvaritvijo, in postanejo naši, ali pa ga še naprej častimo kot idola in čakamo, da od njega dobimo naslednjo drobtinico, ki nam bo nekaj povedala o našem življenju; za vedno ostanemo odvisni od njega.
Mogoče je sedaj čas za naše lastno življenje.
Hvaležni smo tistim, ki nam pomagajo, ampak ostati v večni ustrežljivi hvaležnosti in ne iskati pobeg od naše odvisnosti je ostati večno v dolgu.
Hvaležnost je posameznik, ki se preda svoji odvisnosti od večih ali od drugega.
Elementa ljubezni/sovraštva soobstajata v hvaležnosti, ker posameznik spoštuje tistega, ki mu daje, ampak ga tudi sovraži, kot tudi samega sebe, ker je odvisen od njega, ker se mora ponižati v sprejetju.
To je priznanje šibkosti, ker smo istočasno hvaležni, ker so naše potrebe zadovoljene, po drugi strani pa preziramo dejstvo, da imamo potrebe, ki jih lahko zadovolji samo nekdo drug.
Torej je enostavneje spoštovati mrtve in tiste, ki so odšli.
Oni nimajo moči, da bi držali ustrežljivost nad nami (proti nam) in da nas še bolj ponižajo.
Kako časteči smo do mrtvih. O njih nenehno govorimo, jih opravljamo in jim dobrikamo, ampak še vedno ohranimo obliko arogance, kot najvrednejši potomci njihovih idealov. Postanemo podaniki mrtvih voditeljev – s čimer si omogočimo, da simbolično zasedemo njihov prostor; kot nadomestki.
Postavimo se kot tolmači svetosti; pridigarji in svečeniki v kultu uma.
Še sin mora ubiti ali premagati svojega očeta, če si želi postati moški na lastnih nogah.
Če greš vedno trkati na vrata očeta, ko si soočen z nesrečo ali ko ti življenje vrže ovinek, na kakšen način si potem odrastel?
Ostajaš tvojega očeta sin. Imaš ga rad – ljubezen kot zadušitev jaza pred ‘višjo’ avtoriteto; višjo potrebo.
Zahvaljujemo se nespametni zveri ali nespametnemu umu, ki da svoje življenje za naše preživetje – ampak ga ne spoštujemo.
Ker predstavlja našo odvisnost od njega. Hvaležni smo za njegovo nespametnost.
Hvaležni smo mu, ker je umrl, da lahko mi živimo.
Po smrti preneha biti očividec naše potrebe – in dvojno smo mu hvaležni za to.
Skozi njega poskušamo ublažiti neznane sile.
3 Comments
Tako pač je .>
Včeraj sem gledala oddajo Večerni gost, kjer je gostoval Tone Pavček. Med drugim je beseda nanesla tudi na Daneta Zajca in Pavček je o njem rekel (parafraziram), da je v njem veliko teme, ki jo je z ubesedovanjem spravil iz sebe, medtem ko je po drugi strani on sam (Pavček) bil vedno optimistično svetel, tako je pač nanesel splet okoliščin, osebnosti in vzgoje.
Ista misel me je prešinila ob tvojem sestavku. Najprej sem se spomnila na pesem Borisa A. Novaka:
OČE
Dokler so starši živi, se s telesom
postavijo med smrt in nas, otroke:
usodo zremo kakor skoz zaveso.
Bolele so me tvoje suhe roke,
ko si umrl, o moj edini oče:
še tvoje, a že tuje, pregloboke,
so padle, kamor meni ni mogoče,
v zrak, a čisto blizu, sem, k izviru
solzá, kjer padam na obraz in jočem.
V tistem strašnem, velikem večeru,
ko smo umivali usahlo truplo,
da bi vrnili lep nemir vsemirju,
sem nase vzel, kristalno jasno in osuplo,
svojo človeško smrt: odslej sem oče
jaz, jaz sem gola rana, ki brezupno
ščiti otroka pred udarci toče
z edino smrtjo lastnega telesa,
ki raste iz spomina v bodoče
in poje, ritem plesa, sneg slovesa.
Na ono stran letim z zakonom jate
selivk, in jočem, ko se vračam nate,
moj oče.
(ob triletnici smrti,
30. decembra 1994)
Vse se lahko razume relativno; kar je nekomu bolečina, je drugemu užitek, za nekoga je ljubezen zadušitev, za drugega pa zrak (ki ga morda tudi – vsaj podzavestno – duši, a kaj, ko je to edini zrak, ki zanj obstaja in če ne bi dihal tega dušečega zraka, bi se zadušil v hipu). Edino, kar je skupno obem glediščem, je dejstvo, da nas očetje, mentorji, naši idoli, bogovi neizbrisno zaznamujejo za celo življenje. Lahko se razumsko trudimo preseči nekatere vzgibe, a v nagonskih in čustveno nabitih situacijah smo velikokrat mali otroci, ki se stegujejo po veliki dlani. To morda ni najbolje, a če pomislim na alternativo, na odsotnost takih likov, me šele zazebe pri srcu… Biti človek enostavno pomeni imeti gene, izhajati iz vzgojnega okolja in včasih, če imaš dovolj sreče ali razuma, v oboje tudi nekoliko posegati z lastno dejavnostjo.
No, saj nisem mislil na odsotnost le-teh (z izjemo Bogov), vendar pa ti liki predstavljajo neko oviro, ki jo je treba preseči, če hočeš sploh upati na neko relativno neodvisnost. Biti boljši.
Dobiti npr. boljšega Jezusa ne bi bila slaba stvar. Namesto, da so ponižni do njega bi ga lahko presegli. Ta lik dejansko postavlja mejo. Nič kaj pozitivna stvar po mojem mnenju.