Poanta #1

Vprašanje svobodne volje je bistveno in priljubljena tema za vse filozofske ume in introspektivne psihologije.

Pa vendar, za mene je sam koncept obremenjen s protislovjem.

Svoboda je neodvisnost in predpostavlja absolut, če je vzamemo dobesedno. Torej bi svoboda v dovršenem stanju bila absolutna neodvisnost od vsega.
Kaj za vraga bi potem potreboval in kakšna bi bila potem Volja takega Bitja?

Koncept Volje pomeni gonilo proti nečesu oz. potrebo, željo, izpolnitev odsotnosti.

Torej voljnost predpostavlja odsotnost absoluta; praznino, ki jo hoče izpolniti.

Poanta #2

Zdi se mi, da je zavest odvisna od abstraknosti. Od majnega delčka senzualnega materiala, splošnih konceptov, in napovedanja bodočih dogodkov iz teh delčkov senzualnega materiala.
To pomeni, da zavest vedno zaostaja za eksistenco, ker um izkušnjo, ki je šla mimo, povzame v jasne delčke, ki se jih potem lahko analizira in spravi kot spomin ali znanje.
Zaradi tega razloga Deterministi domnevajo, da je vse vnaprej določeno, ker se šele po dejstvo zavedajo kaj JE.
Ne glede na to kaj se zgodi oni verjamejo, da je bilo preddoločeno, ker izkusijo po tem, ko se je že zgodilo – kot, da je bilo namenjeno.

Kakorkoli že, zdi se nepobitno, da je zavesten um vsota svoje preteklosti. S sabo nosi zgodovino, izkušnje in genetske predispozicije svoje celotne zgodovine Postajanja. Tudi tiste pred njegovim rojstvom. Njegove reakcije in vedenje in potrebe so bile že ustanovljene – njegov duh Postajanja.
Ampak to ne zanika možnosti, da zavestna Postajajoča Volja uporablja svojo samo-zavednost in svojo vsoto preteklosti, da ustanovi divergenco.

Meni Volja deluje kot znanilec, kot vrh Postajanja, ki vpliva in reagira na svet in druge Volje – njen duh Postajanja, kot je bil ustanovljen z njeno preteklostjo.
To potem izkusi po dejstvu kot, da je bilo preddoločeno.

Ne moremo zanikati determinizma kot koncepta pogojenosti.

Kar je pogojeno ni svobodno.

Torej moramo redefinirati svobodno voljo kot Voljo, ki premaguje svojo lastno preteklost in ustanovi novo, v relaciji z več drugimi Voljami, ki ji stojijo nasproti in na njo vplivajo.
Torej, ko govorimo o svobodni volji govorimo o stopnji le-te in ne o absolutu.

V bistvu je Volja tisto, kar išče svojo lastno svobodo, lastno absolutnost in izpopolnjenost; Volja je tisto, kar si želi biti svobodno.

To premagovanje lastne preteklosti vključuje tudi neprestano spreminjanje, voljno pozabljivost, ker um ostaja otrok v vsakem trenutku svojega lastnega Postajanja.

Zaradi prej omenjenega definiram Voljo kot duh Postajanja, kot ustanovljen odnos do eksistence, ki se sooča z drugimi časovnimi fenomeni, vključno z drugimi Voljami, vendar izkusi samo posledice te interakcije, ker zavest zaostaja za Postajanjem.